Loading...
Projekti / Programi vir: ARRS

Soočanje s preteklostjo: postaviti Slovenijo v primerjalno perspektivo

Raziskovalna dejavnost

Koda Veda Področje Podpodročje
7.00.00  Interdisciplinarne raziskave     

Koda Veda Področje
S220  Družboslovje  Kulturna antropologija, etnologija 

Koda Veda Področje
6.04  Humanistične vede  Umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) 
Ključne besede
tranzicijska pravičnost, politike spomina, soočanje s preteklostjo, jugoslovanske vojne, 2. svetovna vojna, vojni zločini, kršitve človekovih pravic
Vrednotenje (pravilnik)
vir: COBISS
Raziskovalci (1)
št. Evidenčna št. Ime in priimek Razisk. področje Vloga Obdobje Štev. publikacij
1.  32090  dr. Jovana Mihajlović Trbovc  Kulturologija  Vodja projekta/programa  2016 - 2017  127 
Organizacije (1)
št. Evidenčna št. Razisk. organizacija Kraj Matična številka Štev. publikacij
1.  0618  Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti  Ljubljana   5105498000  58.577 
Povzetek
Pričujoči projekt se nahaja na križišču med disciplinami tranzicijske pravičnosti in študij spomina, kar je izviren pristop. Projekt preučuje ali in kako prizadevanje k ugotavljanju zločinskih dejanj iz preteklosti spreminja dominantne zgodovinske percepcije znotraj družbe. Tako projekt izziva eno izmed temeljnih domnev teorije tranzicijske pravičnosti , da ko je 'resnica' enkrat javno razkrita, ta postane del javnega spomina, kar zahteva novo "politiko spomina" s strani države. Na podlagi ugotovitev študijev spomina se bo projekt ukvarjal z vprašanjem 'reformnega' potenciala, ki ga lahko politika spomina odigra v procesih soočanja z zločini storjenimi s strani države v preteklosti. Projekt postavlja vprašanje kdaj dejanja politike spomina (npr. javne komemoracije, zgodovinski učbeniki itd.) igrajo vlogo v spravi znotraj družbe, kdaj pa potreba po »grajenju nacije« odmakne proces v poglabljanje družbenih delitev, in družbo porine še dlje od ideala »soočanja s preteklostjo«. Projekt torej preučuje, kako dosežki tranzicijske pravičnosti vplivajo na politike spomina, in kako je reprodukcija uradnega javnega spomina vpeta (ali ne) v procese tranzicijske pravičnosti. Projekt se osredotoča na preučevanje navedenih konceptualnih vprašanj na podlagi vrste študij primera s prostora nekdanje Jugoslavije (Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne gore). Analiziral bo kako so se post-jugoslovanske države soočale: 1) z zapuščino zločinov storjenih v času in neposredno po drugi svetovni vojni, ter 2) s kršitvami človekovih pravic povezanih z razpadom nekdanje skupne države in vojnami, ki so mu sledile. V okviru vsake študije primera narejena bo kavzalna analiza o tem ali je konkretni dosežek tranzicijske pravičnosti (npr. faktične ugotovitve konkretne pravne preiskave) vplival na politiko spomina, poleg tega pa bo narejena kvalitativna ocena ali je konkretni primer reprodukcije javnega spomina (npr. določeni spominski dogodek) izpeljan v duhu soočanja s preteklostjo.
Pomen za razvoj znanosti
Osrednje raziskovalno vprašanje projekta je bilo, ali (in kako) lahko ugotavljanje dejstev o zločinskih dejanj iz preteklosti spreminja dominantne zgodovinske percepcije v družbi. Pri tem se osredotoča na vrsto primerov iz držav nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo. To vprašanje je umeščeno v potekajoče debate (med znanstveniki in aktivisti) o konceptu tranzicijske pravičnosti (transitional justice): ta koncept zajema vrsto pravnih, političnih in družbenih ukrepov, ki se uporabljajo v družbah na prehodu iz avtoritarizma v demokracijo oz. iz nasilnega konflikta v izgradnjo miru, in naslavljajo zločine in kršitve človekovih pravic, ki jih je zakrivila država (ali pa so bili storjeni v imenu države). Projekt izziva eno temeljnih domnev teorije tranzicijske pravičnosti, da 'resnica', ko je enkrat javno razkrita, postane del javnega spomina, to pa zahteva izoblikovanje nove 'politike spomina' s strani države. Skozi analizo različnih primerov je projekt pokazal, da določeni mehanizmi tranzicijske pravičnosti (npr. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo) ne vplivajo na politike spomina v državah nekdanje Jugoslavije v skladu s predvidevanji znanstvene literature. Ta namreč domneva, da sodišče s sodbami 'utrdi' vednost o zgodovinskih dogodkih v skupnosti, ki se identificira z žrtvami, in hkrati prispeva k temu, da se skupnost, ki se identificira s storilci, 'sooči s preteklostjo' oz. spremeni dominanto interpretacijo zgodovine, tako da prizna in obsodi zločine, ki so bili storjeni v njihovem imenu. Ta raziskava je dokazala zmotnost ustaljenih predpostavk, kar je tudi njen največji znanstveni prispevek. Projekt je jasno pokazal, da se politike spomina formirajo precej neodvisno od delovanja sodišč (oz. drugih institucij, osredotočenih predvsem na ugotavljanje dejstev, kot so forenzične komisije) ter da je za njihovo spreminjanje bistvena 'dialoška' interakcija med konkurenčnimi kreatorji spomina (npr. etno-nacionalne politične elite ali različne civilno-družbene skupnosti). Kljub vsemu to ne pomeni, da lokalne politike spomina ne 'reagirajo' na delovanje institucij tranzicijske pravičnosti (npr. odmevne sodbe MKSJ): odzivajo se tako, da zavračajo, si prisvajajo ali reinterpretirajo njihove ugotovitve, kar pripelje tudi do spremembe v zgodovinski narativih, ki jih te politike promovirajo. Pomen projekta za razvoj znanosti je v tem, da je razikava pokazala ontološko razliko med dvema osrednjima principoma koncepta tranzicijske pravičnosti: doseganje 'nacionalne sprave' (national reconciliation) in 'soočanje s preteklostjo' (dealing with the past). Ta projekt demonstrira, da na prostoru nekdanje Jugoslavije procesi doseganja 'nacionalne sprave' praviloma delujejo v nasprotju z vrednotami principa 'soočanja s preteklostjo', ki zahteva priznanje in obsodbo zločinov, ki jih je zakrivila država.
Pomen za razvoj Slovenije
V okviru projekta, ki analizira, kako so se post-jugoslovanske države soočale 1) z zapuščino zločinov storjenih med in neposredno po drugi svetovni vojni ter 2) s kršitvami človekovih pravic povezanih z razpadom nekdanje skupne države in vojnami, ki so sledile, sta bili obravnavani tudi dve temi, povezani s Slovenijo. Prva tema se nanaša na vprašanje množičnih pobojev političnih nasprotnikov Komunistične partije v Jugoslaviji po koncu druge svetovne vojne (t. i. povojni poboji). Analiza se je najprej osredotočila na pregled vseh dosedanjih ukrepov (izvedenih po letu 1991) za ugotavljanje dejstev o teh dogodkih. Pričujoči projekt je prvi primer umeščanja tovrstne analize v koncept tranzicijske pravičnosti, kar omogoča mednarodno primerjalno obravnavo. Takšen pristop upravičujejo tudi izsledki raziskave, ki so pokazali, da so bili nekateri ukrepi sprejeti s ciljem t. i. 'nacionalne sprave' in ne s ciljem 'soočanja s preteklostjo'. Prav križanje teh dveh principov je pomemben dejavnik pri pojasnjevanju, zakaj imajo ukrepi za ugotavljanje dejstev o zločinskih dogodkih omejen vpliv na dominantne zgodovinske naracije in politike spomina. Druga študija primera je vprašanje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Slovenije leta 1992, ki je bil kasneje sodno spoznan za množično kršenje človekovih pravic. Raziskovalka je preučila ukrepe za ugotavljanje dejstev o teh dogodkih, ki so jih izvedli Ustavno sodišče Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice ter notranja komisija Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Po svojih značilnostih bi se ti ukrepi lahko uvrstili med mehanizme tranzicijske pravičnosti, vendar jih kot takšne slovenska akademska in splošna javnost ne imenujeta. Raziskava je pokazala, kako so ugotovitve omenjenih institucij deloma vplivale na spreminjanje javnega spomina na izbris v Sloveniji, vendar tudi nakaže, zakaj so bili dosedanji ukrepi nezadostni za dejansko 'soočanje s preteklostjo' in sprejemanje odgovornosti za krivice, storjene kot posledica izbrisa.
Najpomembnejši znanstveni rezultati Vmesno poročilo, zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati Vmesno poročilo, zaključno poročilo
Zgodovina ogledov
Priljubljeno