Projekti / Programi
Možnost kategorialne ontologije
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H001 |
Humanistične vede |
Filozofija |
ontologija, kategorije, stanja stvari, lastnosti, relacije, naturalizem, vzročnost
Raziskovalci (3)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
04095 |
dr. Bojan Borstner |
Filozofija |
Vodja |
1998 - 2000 |
373 |
| 2. |
06070 |
dr. Nenad Miščević |
Filozofija |
Raziskovalec |
1998 - 2000 |
390 |
| 3. |
04779 |
dr. Marija Švajncer |
Filozofija |
Raziskovalec |
1998 - 2000 |
795 |
Organizacije (1)
Povzetek
Opredelitev področja raziskovanja, ki ga poznamo danes pod pojmom ontologija in katerega je Aristotel označil kot znanost o bivajočem kot bivajočem, je postalo točno zamejeno v sedemnajstem stoletju. Pri tem sta v osprednju dve potezi - v primerjavi s posameznimi znanostmi je ontologija osnovnejša in obsežnejša - je torej prva znanost. Na to se navezuje še nauk o kategorijah, ki vključuje tezo o večpomenskosti bivajočega. Ontologija je nastala v bistvu takrat, ko se je v analizi sveta začelo razlikovanje med posameznimi stvarmi in njihovimi lastnostmi ter relacijami. Tako razlikovanje ne poteka več le med različnimi posameznimi stvaremi, ampak tudi med različnimi (po naravi) bitnostmi. Ko je vpeljano to razlikovanje, se začnejo pojavljati danes standardna ontološka vprašanja: kako se posamezne stvari razlikujejo od lastnosti in relacij; kako se te različne bitnosti povezane med seboj?; ali morda obstajajo še kakšne druge bitnosti?; zakaj so nekatere bitnosti opredeljene kot konkretne, druge kot abstraktne?; ali je možno vse bitnosti umestiti v prostorsko-časovno shemo?. Ta vprašanja se lahko strnejo v znano Platonovo prispodo o boju med bogovi (metafiziki) in velikani (znanstveniki) glede tega, kaj v svetu je.
Namen predlaganih raziskovanj je torej izgrajevanje sistematične ontologije, ki temelji na kategorijah. Pri tem je vprašanje o vrsti in številu kategorij nemogoče razrešiti apriorno, niti ne zgolj s semantičnim ali epistemskim pristopom, ampak je odločljivo, če je sploh, le aposterirono na osnovi preučevanj celotne znanosti. Tako zasnovana ontologija bo predstavljala pravo izhodišče za vzpostavljanje nove teorije o možnostih.
Predlagani projekt izhaja iz podmene, da je svet opredeljen kot svet stanj stvari. Pri tem se upošteva razlikovanje med dejstvi in stanji stvari. Dejstva so bolj povezana z govorom o propozicijah in stavkih na sploh. Dočim pa stanja stvari obstajajo če in samo če posameznosti imajo lastnosti in če relacije držijo med dvema ali več posameznostmi. Na tej točki je potrebno razlikovati med zunanjimi in notranjimi relacijami. Relacije ki nastopajo kot konstituenti v stanjih stvari so vedno zunanje relacije - torej niso odvisne od narave njihovih terminov, kar lahko izrazimo tudi v besednjaku možnih svetov: ne velja, da v vsakem od svetov, v katerem obstajajo posamezni termini, torej v svetu, v katerem obstajajo posameznosti, ki so relata za relacijo, obstajajo tudi relacije, ki bi naj veljale med njimi.
Naslednja podmena temelji na spoznanju, da je vprašanje obstoječih posameznosti odločljivo le aposteriorno na podlagi empiričnih raziskav celotne znanosti. Na enak način se določi tudi obstoj lastnosti in relacij. Pri tem pa lastnosti in relacije niso identične z monadičnimi in diadičnimi (poliadičnimi) predikati, kar pomeni, da obstajajo predikati, ki se nanašajo na lastnosti in relacije in da obstajajo tudi lastnosti in relacije, na katere se ne nanašajo nikaršni predikati.
Obe predhodni podmeni omogočata utemeljitev metafizičnega realizma, kar pomeni, da v svetu ob posameznosti (zdravorazumskih stvareh; stvareh, ki so rezultat odkritij in eksperimentiranja posameznih znanosti) obstajajo tudi različne lastnosti in relacije. To pa je sprejemljivo le, če se upošteva še podmena o vzročnosti. Bitnosti, ki niso v vzročnem odnosu z drugimi bitnosti, ne moremo upoštevati kot obstoječih bitnosti - neobstoj vzročne povezave je dober argument za zanikanje njihovega obstoja. S tem se bo lahko utemeljilo razlikovanje med kombinatorično teorijo možnih svetov (in predmetov na sploh) ter Ersatz teorijo. Na podlagi spoznanja, da bi možni svetovi lahko obstajali, potem bi zagotavljali tvorce resnice za modalne stavke, ni enostavno pojasniti, da naj bi množica možnih svetov predstavljala pojasnitev za samo metafizično naravo modalnosti. Zato je umestno, da jih sprejmemo kot osnove modalnosti in ne iščemo nadalnje stopnje v njihovi interpretaciji. Podobno strategijo bomo uporabili tudi v pojasnjevanju narave
