Projekti / Programi
Nacionalno samozavedanje in nadnacionalna znanost: vpliv nacionalnih diskurzov na raziskovanje srednjeveške in zgodnjenovoveške umetnosti v Sloveniji
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.09.00 |
Humanistika |
Umetnostna zgodovina |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H310 |
Humanistične vede |
Umetnostna zgodovina |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.04 |
Humanistične vede |
Umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) |
zgodovina umetnostne zgodovine, historiografske razsikave, nacionalni diskurzi
Raziskovalci (12)
Organizacije (3)
Povzetek
V okviru procesa pospešenega nacionalnega samozavedanja v poznem 19. stoletju so Slovenci podobno kot drugi narodi v okviru Avstro-Ogrske tudi na področju humanističnih ved in še posebej v umetnosti začeli iskati elemente svoje narodne identitete. Okrog 1900 so se pojavili prvi poskusi oblikovanja nacionalnega sloga v arhitekturi in iskanje slovenskega izraza v slikarstvu, pri čemer so nekateri ustvarjalci poudarjali, da so prav oni sami prvi pravi slovenski umetniki. Sočasno so se izšolali prvi slovenski umetnostni zgodovinarji. Večina je doktorirala na Dunaju: Josip Mantuani pri Franzu Wickhoffu, France Stelè in Izidor Cankar pri Maxu Dvořaku, Vojeslav Molè pa pri Josefu Strzygowskem.
Ko je bila ob koncu prve svetovne vojne ustanovljena nova večnacionalna država Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je Ljubljana, prej glavno mesto avstrijske kronske dežele Kranjske, začela razvijati kot pravo nacionalno središče. V 19. stoletju utemeljene deželne inštitucije, kakršen je bil Kranjski deželni muzej, so dobile vlogo nacionalnih ustanov, s tem poslanstvom so nastale tudi nove, še posebej Narodna galerija. Umetnostna zgodovina je kot ena prvih humanističnih ved dobila svojo katedro na leta 1919 ustanovljeni ljubljanski univerzi. Prav prej omenjeni dunajski študenti so imeli v teh dogodkih ključno vlogo: Mantuani je bil tedaj ravnatelj Narodnega muzeja, Cankar je postal docent na univerzi, pod Steletovim vodstvom pa se je Kranjska deželna spomeniškovarstvena služba razvila v Spomeniški urad za Slovenijo.
Dvajseta in trideseta leta so bila odločilnega pomena za nadaljnji razvoj umetnostne zgodovine na Slovenskem: ob začetku rednega študija na univerzi je bila ustanovljena tudi stanovska organizacija (Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo), začelo je izhajati prvo znanstveno glasilo (Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921) in napisana so bila prva pregledna in teoretska dela o umetnosti, še posebej Steletov Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924) in Cankarjeva Sistematika stila (1926). Ob nekaterih starejših krajših objavah je prav Steletov Oris prvi sistematični poskus odgovora na vprašanje, kaj je nacionalnega v starejši umetnosti slovenskega prostora, to pa je eno od vprašanj, ki je nato večji del 20. stoletja obvladovalo slovensko umetnostno zgodovino. Po drugi vojni je bilo nacionalno gledanje na starejšo umetnost že samo po sebi umevno in raziskave so se skoraj izključno omejile na »slovensko« spomeniško gradivo. Slovenska umetnostna zgodovina se je tako od praktično in teoretsko širokih temeljev dunajske umetnostnozgodovinske šole vedno bolj umikala v regionalno, če že ne prav lokalno usmerjeno vedo.
V zadnjem poldrugem desetletju je bilo še posebej v srednjeevropskem prostoru objavljenih več študij in prirejenih več znanstvenih posvetov, ki so analizirali umetnostni sistem in obravnavali povezanost in sovplivanje umetnostne zgodovine na eni strani, politike, ideologije in kulturnopolitičnega konteksta na drugi in umetnostne produkcije na tretji strani. Žal situacija v Sloveniji zaradi pomanjkanja sistematičnih in poglobljenih predhodnih raziskav v okviru teh objav in dogodkov ni bila obravnavana.
Predlagani projekt se bo osredotočil na vpliv nacionalnih diskurzov na raziskovanje srednjeveške in zgodnjenovoveške umetnosti v Sloveniji. Teme raziskav bodo mdr. zgodnje umetnostnozgodovinske študije o današnjem slovenskem prostoru v okviru Avstro-Ogrske, vzpostavljanje deželnih in nacionalnih inštitucij in razvoj njihovih programov, vzpostavitev dihotomije med »domačo« in »tujo« umetnostjo, ločevanje umetnikov na »Slovence« in »tujce« ter oblikovanje kanona »slovenske« umetnosti v okviru umetnostnih pregledov in velikih razstavnih projektov, različni pogledi italijanskih, avstrijskih, slovenskih, madžarskih in hrvaških umetnostnih zgodovinarjev na umetnost v Istri in zahodni Sloveniji in v Prekmurju, ter mednarodna aktivnost in nadregionalna prepoznavnost slovenskih umetnostnih zgodovinarjev.
Pomen za razvoj znanosti
Predlagani projekt pomeni pomembno novost na področju umetnostne historiografije, saj
poskuša celostno ovrednotiti dosedanje delo slovenskih umetnostnih zgodovinarjev v
nacionalnem in nadnacionalnem kontekstu, tako v okviru razvoja slovenske humanistike, kot
tudi nekdanje jugoslovanske in mednarodne umetnostne zgodovine. Pri tem se osredotoča na dosedaj skoraj povsem zanemarjeno področje vpliva nacionalnih diskurzov na dojemanje, sprejemanje in vrednotenje kulturne dediščine.
Pomen za razvoj Slovenije
The proposed project is important contribution to the Slovenian art historiography; for the
first time the work of Slovenian art historians is to be valued comparatively in national and
transnational context, in the context of Slovenian humanities, as well as of former Jugoslav
and international art history. Moreover, it focuses on the almost completely neglected field of influence of national discourses on perception, reception and evaluation of cultural heritage.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Vmesno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
