Projekti / Programi
KREPITEV DIGITALNIH KOMPETENC RANLJIVIH SKUPIN ZA IZBOLJŠANJE ZAPOSLJIVOSTI IN VIŠJO DODANO VREDNOST NA TRGU DELA
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.02.02 |
Družboslovje |
Ekonomija |
Poslovne vede |
| Koda |
Veda |
Področje |
| S180 |
Družboslovje |
Ekonomija, ekonometrija, ekonomska teorija, ekonomski sistemi, ekonomska politika |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.02 |
Družbene vede |
Ekonomija in poslovne vede |
digitalizacija, trg dela, brezposelni, starejši, zaposleni, digitalne veščine
Raziskovalci (4)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
30389 |
dr. Marko Divjak |
Psihologija |
Raziskovalec |
2019 - 2021 |
113 |
| 2. |
33442 |
dr. Anita Maček |
Ekonomija |
Raziskovalec |
2019 - 2021 |
175 |
| 3. |
02543 |
dr. Rasto Ovin |
Ekonomija |
Vodja |
2019 - 2021 |
828 |
| 4. |
39529 |
dr. Živana Veingerl Čič |
Ekonomija |
Raziskovalec |
2019 - 2021 |
175 |
Organizacije (1)
Povzetek
Tehnološki napredek, vključno z avtomatizacijo, je še en pomemben dejavnik rasti produktivnosti in blaginje, ki pa pogosto zahteva prehod in ima velik vpliv na trg dela. Ekonomisti trdijo, da se je povpraševanje po srednje kvalificiranih poklicih - v primerjavi z visokokvalificiranimi in nizko kvalificiranimi - zmanjšalo zaradi tehnologije, ki nadomešča delo pri rutinskih nalogah.
Nedavne analize, ki napovedujejo možnost avtomatizacije trga dela, so pokazale, da so nekateri nizko kvalificirani sektorji še posebej izpostavljeni tveganju delnega ali popolnega premika tehnologije. Verjetna posledica tehnologij, ki delno ali v celoti nadomeščajo nekatera delovna mesta, je, da se bodo morali delavci prilagoditi tem spremembam med poklicno potjo ali na več stopnjah kariere, bodisi s spreminjanjem njihovega znanja („prekvalifikacije“), posodabljanja in razširjanja obstoječega znanja in spretnosti. ') ali prehodom na manj kvalificirano delo.
Medtem ko se stroški in pomanjkanje časa poročajo kot skupne ovire za učenje odraslih za posameznike vseh ravni usposobljenosti, posamezniki, ki nimajo kvalifikacij, bolj verjetno navajajo ovire za ravnanje, vključno s pomanjkanjem zaupanja, pomanjkanjem zanimanja in občutkom prestara za učenje. Vendar pa nizko kvalificirani posamezniki ali tisti iz revnih socialno-ekonomskih okolij in manjšinskih skupin uživajo največje koristi od učenja. Če se bo prejšnji trend nadaljeval, bo to pokazalo, da bodo starejši in zlasti nižje kvalificirani posamezniki še posebej ranljivi na prihodnjem trgu dela, ki bo verjetno dal prednost vseživljenjskemu učenju (v nadaljevanju VŽU).
Spretnosti v 21. stoletju predstavljajo temelj osebnega in družbenega napredka. Ugotavlja se, da je višja raven spretnosti povezana z višjo ravnijo produktivnosti, zaposlovanja in prihodkov. Z nizkimi ravnmi spretnosti posameznik tvega socialno izključenost, kot družbeni pojav pa je večja verjetnost za družbeno neenakost. Pomanjkanje potrebnih digitalnih kompetenc za povečanje zaposljivosti na trgu dela pomeni tudi večjo izpostavljenost tveganju brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti še posebej ranljivih skupin kot so dolgotrajno brezposelni, starejši zaposleni in posamezniki z nizko stopnji izobrazbe. Na eni strani primanjkuje ustreznih kompetenc, na drugi strani pa kar 40 % evropskih delodajalcev ne more najti delavcev z znanji in spretnostmi (digitalne veščine), ki jih potrebujejo za rast in inovacije. Z digitalno preobrazbo gospodarstva se namreč spreminja način dela in poslovanja. Nove oblike dela vplivajo na to, katere vrste znanj in spretnosti so potrebne, vključno z inovativnostjo in podjetnostjo. Mnogi sektorji se tehnološko hitro spreminjajo in digitalna pismenost zato se zahteva na vseh delovnih mestih, od najpreprostejšega do najzahtevnejšega.
Hitre tehnološke spremembe v kombinaciji z dolgim obdobjem izven formalnega izobraževanja postavljajo starejše delavce v posebno potrebo po posodobitvi znanja in spretnosti. Prav tako so manj udeleženi v različnih oblikah usposabljanj v podjetjih. Zato je stalno usposabljanje ključni instrument za ohranjanje dolgoročne zaposljivosti starejših zaposlenih. V zvezi z dostopom do usposabljanja o novih tehnologijah se zdi, da imajo starejši delavci v poklicih z nizko stopnjo zahtevnosti, manj priložnosti za usposabljanje kot starejši delavci z višjo stopnjo zahtevnosti. Zato je potrebno oblikovati kot odgovor na te izzive politike za vzpostavitev in nadgradnjo digitalnih veščin za ranljive skupine.
Hitro staranje prebivalstva, visoke stopnje brezposelnosti mladih in vse večji delež odvisnosti vzbujajo veliko zaskrbljenost glede finančne vzdržnosti sistemov socialne varnosti in medgeneracijske kohezije.
Po najnovejših raziskavah so naslednji trije elementi bistveni za nemoteno ponovno vključitev na trg dela: motivacija, zaposljivost in možnosti za usposabljanje ali zaposlitev. Starejši delavci se manj nagibajo k izobraževanju in usposabljanju zaradi razlogov, povezanih z
Pomen za razvoj znanosti
Prihodnji izzivi na področju digitalnih kompetenc bodo zahtevali znatno povečanje možnosti za usposabljanje odraslih, še posebej ranljivih skupin za spodbujanje naložb v znanja in spretnosti. Ključni izziv je v tem, da veliko število ranljivih skupin posameznikov nima osnovnih digitalnih veščin, potrebnih za preživetje v tehnološko bogatem delovnem okolju. Reševanje tega izziva bo zahtevalo takojšnje in obsežno povečanje možnosti za usposabljanje le-teh. Naraščanje nestandardnih oblik dela dodatno otežuje izziv, saj je manj verjetno, da se bodo delavci v takih vrstah zaposlitve usposabljali (in v primeru samozaposlenih nosijo odgovornost za lastno usposabljanje). Reševanje tega izziva bi lahko zahtevalo razvoj novih instrumentov za spodbujanje naložb v usposabljanje (kot so osebni računi za usposabljanje ali pravice do vseživljenjskega usposabljanja) ter mehanizmi, ki omogočajo prenosljivost pravic usposabljanja med delodajalci. Lahko pa so potrebne tudi prilagoditve za bolj tradicionalne finančne ukrepe, ki spodbujajo dostop do možnosti za učenje, kot so nepovratna sredstva in posojila, da bodo dostopni odraslim vseh starosti; zagotavljanje izobraževanja in usposabljanja bi moralo biti bolj prilagodljivo, tako da bi posamezniki lahko premagali časovne omejitve in skrbniške obveznosti, ki delujejo kot ovire za sodelovanje. Na splošno obstoječe infrastrukture za vseživljenjsko učenje morda niso pripravljene na pomembne spremembe, ki so pred nami. Ključni izziv so dejstva, da: i) je večina prihodnje delovne sile že zapustila začetno izobraževanje; ii) znanje teh delavcev bo zaradi hitrih tehnoloških sprememb hitreje zastarelo; in iii) da bodo morali ostati dlje v delovni sili. Zato se lahko zahteva znatno povečanje obsega izobraževanja in usposabljanja na sploh. Pri tem bodo države morale v celoti izkoristiti priložnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije, ki omogočajo obsežno povečanje dostopa do tečajev na samo delček stroškov tradicionalnih tečajev (Jobs for all in a changing World of work: the OECD Jobs Strategy, 2018).
Model VŽU ne moremo uspešno udejanjati, če ga ne podpremo z ustreznimi ukrepi v zakonodaji, upravljanju, financiranju, javnem omrežju organizacij in programov za izobraževanje odraslih, javnih službah in z infrastrukturo za izobraževanje odraslih. Potrebno je ozavestiti javnost o posledicah digitalizacije glede vseživljenjskega učenja in potreb po digitalnih znanjih. Več pozornosti je potrebno nameniti potrebnim digitalnim kompetencam ter razvoj kompetence in motivacije za nadaljnje in samostojno učenje za ohranjanje in povečanje možnosti zaposljivovosti na trgu dela. Treba bo spodbuditi razvoj izobraževalnih in učnih strategij (didaktike, metodike, oblik poučevanja in drugega vzgojno-izobraževalnega dela), ki omogočajo in podpirajo vseživljenjsko učenje.
McKinsey ugotavlja, da uspešni programi, ki izboljšujejo poti do dela, zahtevajo od ponudnikov izobraževanja in delodajalcev, da stopijo v svet drug drugega, in tudi aktivno sodelujejo s posamezniki zgodaj (Mckinsey, 2012). Cilj modela VŽU je, da presežemo tri ključne izzive na področju izobraževanja odrasli, ki jih je McKinsey definiral in sicer: omejitve virov izobraževalnih ustanov; nezadostne možnosti, da bi mladim zagotovili praktične učne izkušnje; in nepripravljenost delodajalcev, da vlagajo v usposabljanje, razen če gre za specializirane veščine (Mckinsey, 2012, str. 21).
Ker digitalna vključenost postaja manj odvisna od dostopa do tehnologij in bolj do znanja in spretnosti, so bile digitalne spretnosti priznane kot ključne kompetence v vseh državah OECD.
Relevantnost projekta se kaže v potrebi po tovrstnih znanjih in kompetencah na trgu dela. Projekt pa lahko vpliva ne le direktno na zaposljivost in povečanje dodane vrednosti ranljivih skupin zaposlenih na trgu dela, ampak tudi na izboljšanje stanja nacionalnega gospodarstva. Z ustreznimi ukrepi namreč lahko vplivamo na povečanje zaposlenosti, s tem pa posledično na gospodarsko rast in razvoj
Pomen za razvoj Slovenije
Delodajalci so pripravljeni financirati usposabljanje, da bi zadostili specifičnim poslovnim potrebam, vendar morda niso pripravljeni financirati dejavnosti, ki krepijo položaj zaposlenih na zunanjem trgu dela, ne da bi prejeli neko obliko finančnega nadomestila za morebitno izgubo zaposlenega. Podjetja imajo korist od izboljšanja delovne sile, da prevzamejo nove naloge na višji ravni, povečanje produktivnosti (ki pogosto kompenzira začetne stroške usposabljanja) in zagotavljanje nenehne oskrbe za poklicne ali sektorske nove spretnosti za organizacijo (zlasti pomembno, če pomanjkanje izkušenih in usposobljenih delavcev na lokalnem trgu dela). Toda empirične analize in analize študij primerov opredeljujejo druge koristi za delodajalce, kot so: povečanje njihove privlačnosti kot „delodajalca po izbiri“; večje zadrževanje, kar vodi do nižjih stroškov zaposlovanja in usposabljanja; skladnost s pravnimi ali regulativnimi zahtevami; in povečanje zmogljivosti za inovacije in sprejemanje novih tehnologij (Bhutoria, 2016) (Green, et al., 2016). Delodajalci poročajo o izboljšanju spretnosti in sposobnosti svojih zaposlenih po usposabljanju za osnovno znanje, ki ga financira javnost, v zvezi z opismenjevanjem in računanjem. Od 4.239 anketiranih delodajalcev v letu 2016 se je okrog 64% izboljšalo sposobnost zaposlenih za opravljanje in dokončanje delovnih nalog; enako število poroča o izboljšanju sposobnosti zaposlenih za samostojno delo; 55% jih je opazilo izboljšanje sposobnosti zaposlenih za delo v skupinah; 42% pa se je izboljšalo sposobnost zaposlenih za uporabo tehnologije (BIS, 2016a, str. 10) (IPSOS MORI Social Research Institute, 2016). CRP bo zagotovo koristil delodajalcem, saj bodo s tem pridobili smernice za povečanje zaposljivosti in dodane vrednosti ranljivih skupin posameznikov. S tem se posledično lahko povečuje tudi produktivnost v podjetju in splošna klima med zaposlenimi.
Dodatno bo model vseživljenjskega usposabljanja za krepitev digitalnih kompetenc in motivacijo za vstop na trg dela in vseživljenjskega učenja kot eden glavnih rezultatov CRP predstavljal tudi pomembno znanstveno in strokovno podlago na državni ravni. Na državni ravni bo v pomoč, saj predstavlja bazo s smernicami potrebnih znanja za krepitev digitalnih kompetenc ranljivih skupin posameznikov. Dobro delujoči trgi dela je ključen za reševanje izzivov digitalizacije, ohranjanje gospodarske rasti in zagotavljanje pravičnejše razdelitve blaginje v družbi. CRP bo tako ponudil ukrepe, kako ranljivim skupinam posameznikov omogočiti, da izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije in trgi, hkrati pa jim je pomagati pri soočanju z zahtevanimi spremembami in prilagoditvami, tako da nihče ne zaostaja.
Matrika digitalnih kompetenc pa bo na državni ravni predstavljala pomembno podatkovno bazo o digitalnih kompetencah, ki so potrebne na trgu dela. Te bodo v matriki razdeljene tako po gospodarskem sektorju, kot tudi po stopnji izobrazbe, zato bo matrika imela se večjo dodano vrednost.
Ker bo matrika rezultat dejanskih potreb na trgu dela bo CRP zagotovil tudi boljše in ujemajoče se kompetence, ki so ključnega pomena za količino dela in kakovost delovnih mest.
Razširjanje znanja (diseminacija) o dosežkih projekta bo namenjeno javnosti. To bo zagotovo dober prispevek k zavedanju o pomenu ustreznih digitalnih kompetenc in motivacije za vstop na trg dela in vseživljenjskega učenja.
Poleg naštetega bo CRP ponudil tudi možnost za razvoj močnejše povezave med izobraževalnim sektorjem, usposabljanjem in trgom dela.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2019,
2020
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2019,
2020
