Projekti / Programi
Mozgansko zilna reaktivnost in delovanje avtonomnega zivcevja pri cloveku v normalnih in patoloskih razmerah
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 3.03.00 |
Medicina |
Nevrobiologija |
|
(a) transkranialna Dopplerjeva sonografija, migrena, sladkorna bolezen, avtonomna nevropatija (b) ishemična možganska kap, avtonomni živčni sistem, nevrokardiološke motnje
Raziskovalci (7)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
18480 |
Valentin Beznik |
|
Raziskovalec |
2000 - 2002 |
0 |
| 2. |
10693 |
dr. Jan Kobal |
Nevrobiologija |
Raziskovalec |
2000 - 2002 |
144 |
| 3. |
10679 |
mag. Bernard Meglič |
Nevrobiologija |
Raziskovalec |
2000 - 2002 |
135 |
| 4. |
05347 |
dr. Tomaž Pogačnik |
Nevrobiologija |
Vodja |
2000 - 2002 |
165 |
| 5. |
11647 |
dr. Marjan Zaletel |
Nevrobiologija |
Raziskovalec |
2000 - 2002 |
723 |
| 6. |
17693 |
Anka Žekš |
|
Raziskovalec |
2000 - 2002 |
0 |
| 7. |
05352 |
dr. Bojana Žvan |
Nevrobiologija |
Raziskovalec |
2000 - 2002 |
799 |
Organizacije (1)
Povzetek
a)
Z možganskožillno reaktivnostjo lahko z uporabo različnih fizioloških dražljajev ocenjujemo delovanje različnih delov regulacije možganskega krvnega obtoka. S svetlobnim draženjem lahko ocenjujemo metabolno regulacijo oz. delovanje nevronskožilne povezave, z testom z nagibno mizo bi lahko ocenjevali delovanje simpatika v velikih možganskih arterijah, z vdihavanjem plinske mešanice s 5% ogljikovim dioksidom in intravenskim vnosom L-arginina pa bi lahko ocenjevali delovanje sistema dušikovega oksida pri uravnavanju možganskega pretoka. Z določanjem možganskožilne reaktivnosti lahko ocenimo delovanje nevronskožilne povezave pri bolnikih z migreno in možganske avtoregulacije pri bolnikih z avtonomno nevropatijo, ki imajo sladkorno bolezen ter ugotovimo možne motnje sistema dušikovega oksida pri teh bolnikih.
b)
Vloga avtonomnega živčevja pri mlajših bolnikih z ishemičnim CVI kljub nekaterim raziskavam v tej smeri še ni dokončno pojsnjena. glede na predpostavke smo mnenja, da variabilnost v delovanju avtonomnega živčevja lahko ključno vpliva na razvoj možganskega infarkta preko žilne reaktivnosti arterij CŽS. Še posebej je ta vpliv izražen pri mlajših bolnikih, pri katerih je odzivnost avtonomnega živčnega sistema izrazitejša kot pri starejših. Za razjasnitev vloge avtonomnega živčevja nameravamo uporabiti nevrokardiološke teste, velikost in lokalizacijo možganskega infarkta pa bomo opredelili z MRI.
