Projekti / Programi
Struktura in genealogija perverzije v sodobni filozofiji, politiki in umetnosti
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Sodobna filozofija, psihoanaliza, perverzija, struktura, genealogija, oblast, pornologija, umetnost
Podatki za zadnjih 5 let (citati za zadnjih 10 let) na dan
25. april 2024;
A3 za obdobje
2018-2022
Podatki za razpise ARIS (
04.04.2019 - Programski razpis,
arhiv
)
| Baza |
Povezani zapisi |
Citati |
Čisti citati |
Povprečje čistih citatov |
| WoS |
180 |
103 |
88 |
0,49 |
| Scopus |
166 |
243 |
223 |
1,34 |
Raziskovalci (11)
Organizacije (1)
Povzetek
Perverzijo v njeni popularni podobi praviloma povezujemo z izrazito subjektivnimi, osebnimi modusi uživanja. V skladu s to podobo so obscena dejanja, ki jih lahko kontinuirano opazujemo na primer pri populističnih figurah tipa Donald Trump, Boris Johnson, a tudi Francisa Underwooda iz serije Hiša iz kart, večinoma interpretirana kot posledica osebne patologije oziroma individualnih lastnosti omenjenih voditeljev, ki nimajo nobene povezave s kakršnimikoli strukturnimi vzroki. Vzeti so, skratka, kot goli ekscesi, ki »motijo« domnevno normalno delovanje oblasti in demokratične družbene ureditve. Vendar pa nas je predvsem Lacanova psihoanaliza naučila, da je perverzija veliko bolj ambivalenten pojav, saj pravzaprav praviloma sloni na fenomenu strukturnega »neosebnega užitka«. Perverznež se običajno postavlja v vlogo »eksekutorja«, »profesionalca«, ki zgolj skrbno in natančno izvaja svojo nalogo, poslanstvo. V tem smislu figura perverzije lahko predstavlja zelo zanimiv in produktiven vstop v izpraševanje sodobnega delovanja oblasti in družbene vezi. Opozarja nas, da je kritika oblasti, ki izpostavlja v prvi vrsti njeno subjektivno »zlorabo«, mnogo prekratka, in se niti ne dotakne sistemskega nasilja, ki ga predpostavlja normalno, profesionalno delovanje oblasti, in sistemskega užitka, ki ga generirajo njegova notranja protislovja. V nasprotju z nestrukturnim mišljenjem perverznih fenomenov si bo predlagani projekt prizadeval intervenirati v to razpravo z diametralno nasprotne perspektive. Izhajajoč iz bogate dediščine sodobno-filozofskih razprav o perverziji, ki jih najdemo na primer v delih Foucaulta, Deleuza, Batailla, Klossowskega, pa tudi Agambena, ter, sicer na povsem drugačen način, seveda tudi pri Freudu, Lacanu in Žižku, bo projekt pokazal, da perverzija, pa naj gre za obscenosti populističnih voditeljev ali pa, denimo, za vsakodnevne vojaristične ali ekshibicionistične prakse na socialnih omrežjih, resničnostih šovih itd., nikakor ni zvedljiva na osebne lastnosti ali stil posameznih perverznežev, temveč da gre pri perverziji v prvi vrsti za 1) strukturo, ki nam 2) omogoča vpogled v naravo delovanja oblastnih razmerij in družbene vezi danes. Na ta način bo predlagani projekt poskušal narediti odločilen in sistematičen korak naprej pri mišljenju perverzije kot imanentno filozofskega koncepta, ki bo temeljil na njeni strukturni dimenziji. V ta namen bo projekt za svoje izhodišče vzel dva ključna sodobno-filozofska miselna tokova oziroma pristopa k mišljenju perverzije, med katerima sicer obstajajo številne in pomembne razlike, vendar se ujemata v neki odločilni točki, in sicer, da sta oba perverzijo mislila v prvi vrsti kot strukturo, ki presega individualno patologijo oziroma kliniko posameznika. Prvi pristop, ki ga bomo imenovali epistemičen, izhaja iz širše nietzschejanske genealoške perspektive, najbolj pa je seveda prisoten pri Foucaultu in Deleuzu, v manjši meri pa tudi pri Giorgiu Agambenu. Drugi pristop, ki ga bomo imenovali diagnostičen, izhaja iz Freudove psihoanalize, vendar svoj največji domet doseže pri Lacanu in Žižku. V komplementarnosti obeh pristopov, seveda ob upoštevanju pomembnih razlik med njima, bo tudi ena pomembnejših novosti, ki jih bo predlagani projekt prinesel v sodobno-filozofske razprave o perverziji in v analize delovanja oblasti. Druga ključna novost, ki jo prinaša predlagani projekt, pa je, da bomo konceptualizacijo perverzije, ki izhaja in kombinacije obeh pristopov, nadalje razširili in dopolnili 1) z analizo »pojma oblasti« in aktualnih primerov delovanja ekonomije oblasti in družbene vezi, ter 2) z analizo logike, diskurzivnih struktur in pojavnih oblik perverzije v specifičnemu umetniškemu žanru »pornološke umetnosti« in sorodnih kulturnih ritualih, ki so bili do sedaj slabše tematizirani ali celo prezrti, vendar so za konceptualizacijo perverzije kot strukture bistvenega pomena. S tem bo projekt in izviren in sistematičen način obogati obstoječe filozofske študije perverzije.
