Projekti / Programi
Histološki in imunohistokemični napovedi dejavniki pri karcinomu dojke v stadiju I
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 3.04.00 |
Medicina |
Onkologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| B200 |
Biomedicinske vede |
Citologija, onkologija, kancerologija |
rak dojke, patologija, imunohistokemija, prognoza
Raziskovalci (17)
Organizacije (1)
| št. |
Evidenčna št. |
Razisk. organizacija |
Kraj |
Matična številka |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
0302 |
ONKOLOŠKI INŠTITUT LJUBLJANA |
Ljubljana |
5055733000 |
15.455 |
Povzetek
Čeprav je prognoza bolnic s karcinomom dojke v stadiju I (T1N0M0 - tumor velikosti 2 cm ali manj, brez metastaz v pazdušnih bezgavkah in brez oddaljenih metastaz) na splošno zelo ugodna, pride pri približno 20% teh bolnic do razsoja bolezni. Novejši izsledki kažejo, da lahko uporaba dodatne kemoterapije in/ali hormonske terapije, ki je danes vsesplošno uveljavljena pri bolnicah z napredovalo boleznijo, izboljša preživetje tudi pri skupini bolnic s tumorjem v začetnem stadiju, pri čemer pa je jasno, da večina teh bolnic dobiva adjuvantno terapijo pravzaprav brez potrebe. Iskanje odgovora na vprašanje, katere bolnice z rakom dojke potrebujejo dodatno sistemsko zdravljenje, se je zadnja leta prevesilo v iskanje odgovora na vprašanje, katere ga ne. Žal v sodobni literaturi ni enotnega mnenja o tem, s katerimi od prognostičnih dejavnikov bi lahko v skupini bolnic s karcinomom dojke v stadiju I zanesljivo odkrili bolnice z minimalnim tveganjem za razsoj bolezni. Velikost tumorja je na splošno priznan prognostični dejavnik, kot dodatni prognostično pomembni dajavniki pa so se v posameznih študijah izkazali tudi histološki gradus, histološki tip tumorja in vaskularna invazija. Narašča tudi število študij, v katerih raziskujejo prognostično vrednost dodatnih novih bioloških markerjev v primarnem tumorju. Večino markerjev so raziskovali posamično, v majhnih in heterogenih skupinah bolnic z relativno kratkim spremljanjem. To je verjetno razlog, da se do danes nobeden od njih ni uveljavil kot dovolj zanesljiv prognostični dejavnik za izbor terapevtskih postopkov. V retrospektivni raziskavi skupine bolnic z karcinomom dojke v stadiju T1N0M0, ki bo zajela okrog 250 bolnic s povprečnim obdobjem spremljanja okrog 15 let, bomo poskusili ugotoviti prognostično vrednost posameznih morfoloških lastnosti tumorja, predvsem velikosti tumorja, histološkega tipa in histološke stopnje malignosti ter vaskularne invazije. Z uporabo imunohistokemijskih metod na arhivskih pafinskih vzorcih bomo proučili ekspresijo supresorskega gena p53, onkogenov bcl-2 in c-erbB-2, proliferacijskega markerja MIB-1, karcinoembrionskega antigena (CEA), estrogenskih in progesteronskih receptorjev ter stopnjo neovaskularizacije tumorjev. Hkrati bomo ocenili njihov pomen pri napovedovanju poteka bolezni. Pričakujemo, da bo mogoče s kombinacijo preiskovanih lastnosti tumorja bolj zanesljivo opredeliti, pri katerih bolnicah s karcinomom dojke v stadiju T1N0M0 je tveganje za razsoj bolezni tako majhno, da pri njih dodatno sistemsko zdravljenje ni smiselno.
