Projekti / Programi
Kontinuirano spodbujanje jajčnikov z gonadotropini pri ženskah z zmanjšanim odzivom jajčnikov v postopku zunajtelesne oploditve
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 3.05.00 |
Medicina |
Reprodukcija človeka |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| 3.02 |
Medicinske in zdravstvene vede |
Klinična medicina |
kontinuirano spodbujanje jajčnikov, zmanjšan odziv, profil proteinov endometrija, PGTa
Podatki za zadnjih 5 let (citati za zadnjih 10 let) na dan
23. april 2024;
A3 za obdobje
2018-2022
Podatki za razpise ARIS (
04.04.2019 - Programski razpis,
arhiv
)
| Baza |
Povezani zapisi |
Citati |
Čisti citati |
Povprečje čistih citatov |
| WoS |
242 |
4.026 |
3.691 |
15,25 |
| Scopus |
239 |
4.980 |
4.554 |
19,05 |
Raziskovalci (19)
Organizacije (1)
Povzetek
Uvod Pri zdravljenju neplodnosti s postopki zunajtelesne oploditve (ZTO) kljub znanstvenim in tehnološkim napredkom še vedno naletimo na problem, povezan z zmanjšano odzivnostjo jajčnikov (ZOJ). Te bolnice ne predstavljajo homogene skupine in njihova prognoza je v veliki meri odvisna od starosti bolnice in števila pridobljenih jajčnih celic. Podatki iz literature kažejo, da zmanjšan odziv nastopi pri 9-24% neplodnih žensk. Prevalenca se še zlasti povečuje zaradi odmikanja nosečnosti v pozna trideseta leta ali celo štirideseta leta. Pri približno polovici bolnic vzrok ni znan. Medtem, ko je zmanjšanje števila antralnih foliklov zaradi staranja dobro znan in pojasnjen pojav, mnogo manj vemo o genetski in kromosomski etiologiji ter o metaboličnih, encimskih, iatrogenih, toksičnih, avtoimunih oz vnetnih vzrokih. Spoznanje, da rekrutacija kohorte foliklov ne nastopi samo v folikularni fazi, ampak 2 do 3 krat v enem menstruacijskem ciklusu, torej tudi v lutealni fazi, vodi v razmišljanje, da bi s kontinuiranim spodbujanjem lahko pridobili večje število jajčnih celic in zarodkov v enem menstruacijskem ciklusu. Zarodke bi nato zamrznili in jih prenesli v naslednjih ciklusih, saj vemo, da je stopnja zanositve s svežimi ali odmrznjenimi zarodki primerljiva. Glede na to, da je za uspešno oploditev potrebno medsebojno sinhrono delovanje receptivnega endometrija in evploidnih zarodkov dobre kakovosti, bomo raziskavo usmerili v analizo profila proteinov v endometriju z namenom prepoznavanja in določitve optimalnega vgnezditvenega okna. Prepoznavanje evploidnih zarodkov pa bomo poskušali izpeljati z razvojem nove, neinvazivne metode določitve kromosomskega statusa zarodka po izolaciji DNK iz gojišča (PGTa). Načrt raziskave V predlagano raziskavo bomo prospektivno vključili vse zaporedne ženske z ZOJ, ki bodo vključene v postopek ZTO na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekološke klinike v Ljubljani, pri katerih po dveh postopkih ZTO ni prišlo do zanositve in rojstva. Predvidoma bomo vključili 60 pacientk v dvoletnem obdobju. V predlagani raziskavi bomo pacientke razvrstili po zadnji POSEIDON klasifikaciji (Patient Oriented Strategies Encompassing Individualized Oocyte Number). Pri vseh pacientkah bomo uvedli enoten protokol s spodujanjem jajčnikov v folikularni in lutealni fazi menstruacijskega ciklusa. Oploditev, kultiviranje do blastociste in vitrifikacijo bomo izvedli po ustaljenih laboratorijskih metodah. Blastociste bomo po odmrznjenju zarodkov prenašali v spontanem ali spodbujenem naslednjem ciklusu. Gojišča, v katerih bomo gojili zarodke, bomo shranili na -80 st, za kasnejšo analizo PGTa. Vzorec endometrija in izpirek maternične votline za določitev profila proteinov bomo odvzeli pred vstopom v postopek ZTO, 21. do 23. dan menstruacijskega ciklusa in ponovili 5 dni po prvi aspiraciji foliklov oz. neposredno pred pričetkom spodbujanja v lutealni fazi. To je čas, ko izvedemo prenos zarodkov v svežih postopkih ZTO. S primerjavo različno izraženih proteinov, značilnih za receptivnost, bomo pridobili informacijo, kako se vgnezditveno okno spontanega menstruacijskega ciklusa razlikuje od spodbujenega z visokimi odmerki gonadotropinov in katero je bolj optimalno za prenos zarodkov. Profil proteinov bomo določali s proteinskimi mrežami. Pričakovani rezultati S kontinuiranim spodbujanjem jajčnikov bomo pridobili večje število, kvalitetnejših jajčnih celic v enem ciklusu kot v prejšnjih dveh postopkih ZTO skupaj in izboljšali stopnjo živorojenih otrok. Nadalje predvidevamo, da bomo našli profil proteinov, značilnih za receptivnost endometrija, s primerjavo spontanih in spodbujenih ciklusov ter primerjavo tistih, ki so zanosile in tistih, ki niso. Tako bomo potrdili klinična predvidevanja, da je zamrzovanje in nato prenos zarodkov v spontanem ciklusu primernejši način za pacientke z ZOJ.
