Štukmarmorni oltarji v Sloveniji: materiali, ohranjanje, pomen

Medtem ko štukmarmorne oltarje na ozemlju Slovenije dokaj redko najdemo, obstoječi (in znani) predstavljajo nekatere najpomembnejše primere lokalne baročne dediščine, ne le po kakovosti svojih arhitekturnih delov, temveč praviloma spremljajoče plastike. Zaradi njihove redkosti imajo konservatorji-restavratorji malo izkušenj z njimi, zato je težko načrtovati in izvesti njihovo obnovo ali urediti ustrezne mikroklimatske razmere v notranjosti cerkve. Poleg tega trenutno umetnostnozgodovinsko stanje ni na zadovoljivi ravni, saj so bile prve relevantne študije objavljene šele v zadnjih dvajsetih letih. Pomanjkanje informacij je mogoče premagati s kombinacijo konservatorskih in umetnostnozgodovinskih raziskav ter z analizami materialov, ki lahko dajo dragocene informacije o sestavi materialov in njihovi ohranjenosti.   Trenutni interdisciplinarni projekt ima torej tri pomembne cilje: (i) materialne analize bodo zagotovile informacije o redki tradicionalni tehnologiji in (ii) skupaj s konservatorsko-restavratorskimi študijami bodo pripravile okvir in smernice za načrtovanje in izvedbo prihodnjih procesov konserviranja- restavriranja, (iii) kombinacija z umetnostnozgodovinsko analizo nam bo pomagala razumeti njihovo pomembnost in pomen ter jih postaviti v relevanten regionalni in srednjeevropski kontekst. Takšen interdisciplinarni pristop k določenim problemom ohranjanja dediščine je precej redek. Na slovenskem ozemlju je bil podoben pristop uporabljen pri evropskem projektu »Po sledeh umetnosti družine Straub (TrArS)«, le da je bilo vključeno manj materialne identifikacije, ki je glavna tema pričujočega projekta.   Po natančnem pregledu in pripravi seznama relevantnih predmetov v Sloveniji bo interdisciplinarni projekt združil materialne, konservatorsko-restavratorske in umetnostnozgodovinske raziskave na izbranih 5 do 10 baročnih štukmarmornih oltarjih. Identifikacija materiala, konservatorsko-restavratorski pregledi in umetnostnozgodovinske raziskave bodo kombinirani za pridobivanje informacij o baročnih tehnologijah, posebnostih med različnimi delavnicami in stanjem ohranjenosti izbranih predmetov ter za predlaganje najboljših konservatorsko-restavratorskih praks.  Raziskave materiala bomo izvajali z metodami, ki omogočajo neinvazivne in mikroinvazivne preiskave. Analitske metode so izbrane tako, da pridobijo čim več informacij o sestavi materiala in možnih pojavih razgradnje: kombinacija mikroskopskih (optična, vrstična elektronska in imunofluorescenčna mikroskopija), spektroskopskih (ramanska, infrardeča in rentgenska fluorescenčna spektroskopija) in kromatografskih metod (GC- MS) bo omogočil specifično identifikacijo zgodovinskih materialov, plasti in produktov razgradnje, tudi za materiale, uporabljene v majhnih količinah. Z združitvijo teh rezultatov z umetnostnozgodovinskimi raziskavami bodo razkriti recepti in tehnologije specifične za posamezne delavnice ter stanje ohranjenosti analiziranih predmetov, kar bo razkrilo najbolj ogrožene oltarje in pomagalo izbrati najprimernejšo konservatorsko-restavratorsko obravnavo, ki se morda nanaša na pobudo trajnostnega konserviranja-restavriranja (izogibanje škodljivim kemikalijam, zmanjševanje posegov, podaljšanje uporabe obstoječih materialov). Pridobljeno znanje bomo delili s strokovnjaki s tega področja, študenti in zainteresirano javnostjo.