Nalaganje ...
Projekti / Programi vir: ARRS

Molekularno genetska študija možganskih RNA po opravljenem samomoru

Raziskovalna dejavnost

Koda Veda Področje Podpodročje
3.09.00  Medicina  Psihiatrija   

Koda Veda Področje
B650  Biomedicinske vede  Psihiatrija, klinična psihologija, psihosomatika 
B680  Biomedicinske vede  Javno zdravstvo, epidemiologija 
Ključne besede
Psihiatrična genetika, samomor, genetski modeli, ekspresija genov, dejavniki okolja, analiza RNA
Vrednotenje (pravilnik)
vir: COBISS
Raziskovalci (11)
št. Evidenčna št. Ime in priimek Razisk. področje Vloga Obdobje Štev. publikacij
1.  02058  Tatjana Berger  Javno zdravstvo (varstvo pri delu)  Raziskovalec  2002  245 
2.  13383  dr. Mojca Zvezdana Dernovšek  Psihiatrija  Raziskovalec  2003 - 2004  579 
3.  21039  dr. Mojca Gabrovšek  Biokemija in molekularna biologija  Raziskovalec  2003 
4.  18331  Andreja Kofol Seliger  Fizika  Raziskovalec  2003 - 2004  175 
5.  03194  dr. Alenka Kraigher  Javno zdravstvo (varstvo pri delu)  Raziskovalec  2002 - 2004  1.248 
6.  19502  mag. Mladen Markota  Javno zdravstvo (varstvo pri delu)  Raziskovalec  2002 - 2003  112 
7.  12768  dr. Andrej Marušič  Psihiatrija  Vodja projekta  2002 - 2004  882 
8.  24800  dr. Maja Roškar  Javno zdravstvo (varstvo pri delu)  Raziskovalec  2004  380 
9.  22821  dr. Saška Roškar  Psihiatrija  Raziskovalec  2003 - 2004  336 
10.  11867  dr. Igor Švab  Javno zdravstvo (varstvo pri delu)  Raziskovalec  2002 - 2004  1.045 
11.  11251  mag. Polonca Truden Dobrin  Javno zdravstvo (varstvo pri delu)  Raziskovalec  2002 - 2004  270 
Povzetek
Samomorilnega vedenja ni mogoče povezati le z enim vzročnim dejavnikom. Samomor je posledica zapletenega prepletanja številnih dejavnikov tveganja. Delitev slednjih dejavnikov na genetske, dejavnike okolja in njihove preplete predstavlja eno najbolj obetavnih metod klasifikacije v suicidologiji. Vsekakor so poleg dejavnikov iz okolja za visok količnik samomorilnosti v Sloveniji pomembni tudi drugi dejavniki tveganja. Med te spada tudi genetska nagnjenost. Slednja trditev je osnovana na družinskih študijah samomora, raziskavah dvojčkov in posvojencev. ©e več, v zadnjem času je bilo opravljenih kar nekaj molekularnih genetskih študij samomora, ki so izpostavili določene alele, ki naj bi bili povezani s tveganjem za samomor. Eden največjih problemov z asociacijskimi študijami v suicidologiji je v premajhnih vzorcih, ki omejujejo statistično moč in tako onemogočajo potrditev prvotnih pozitivnih rezultatov. Ena izmed možnih rešitev je v izbiri mnogo večjega vzorca, kar smo v naši raziskovalni skupini že začeli s študijo 900 samomorov in 900 kontrolnih oseb. Druga možnost je v izolaciji in analizi možganske mRNA, ki omogoča kvantitativno oceno ekspresije kandidatnih genov povezanosti s samomorom. Slednje predlagamo v tukajšnji študiji. Gre za povsem originalen pristop na področju suicidološke genetike. Nudi nam veljavne rezultate tudi na manjšem vzorcu, denimo 100-tih samomorih in 100-tih kontrolah, saj obravnava kvantiteto genetske ekspresije in ne le prisotnost ali odsotnost določenega gena.
Zgodovina ogledov
Priljubljeno