Projekti / Programi
Molekularno genetska študija možganskih RNA po opravljenem samomoru
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 3.09.00 |
Medicina |
Psihiatrija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| B650 |
Biomedicinske vede |
Psihiatrija, klinična psihologija, psihosomatika |
| B680 |
Biomedicinske vede |
Javno zdravstvo, epidemiologija |
Psihiatrična genetika, samomor, genetski modeli, ekspresija genov, dejavniki okolja, analiza RNA
Raziskovalci (11)
Povzetek
Samomorilnega vedenja ni mogoče povezati le z enim vzročnim dejavnikom. Samomor je posledica zapletenega prepletanja številnih dejavnikov tveganja. Delitev slednjih dejavnikov na genetske, dejavnike okolja in njihove preplete predstavlja eno najbolj obetavnih metod klasifikacije v suicidologiji. Vsekakor so poleg dejavnikov iz okolja za visok količnik samomorilnosti v Sloveniji pomembni tudi drugi dejavniki tveganja. Med te spada tudi genetska nagnjenost. Slednja trditev je osnovana na družinskih študijah samomora, raziskavah dvojčkov in posvojencev. ©e več, v zadnjem času je bilo opravljenih kar nekaj molekularnih genetskih študij samomora, ki so izpostavili določene alele, ki naj bi bili povezani s tveganjem za samomor. Eden največjih problemov z asociacijskimi študijami v suicidologiji je v premajhnih vzorcih, ki omejujejo statistično moč in tako onemogočajo potrditev prvotnih pozitivnih rezultatov. Ena izmed možnih rešitev je v izbiri mnogo večjega vzorca, kar smo v naši raziskovalni skupini že začeli s študijo 900 samomorov in 900 kontrolnih oseb. Druga možnost je v izolaciji in analizi možganske mRNA, ki omogoča kvantitativno oceno ekspresije kandidatnih genov povezanosti s samomorom. Slednje predlagamo v tukajšnji študiji. Gre za povsem originalen pristop na področju suicidološke genetike. Nudi nam veljavne rezultate tudi na manjšem vzorcu, denimo 100-tih samomorih in 100-tih kontrolah, saj obravnava kvantiteto genetske ekspresije in ne le prisotnost ali odsotnost določenega gena.
