Projekti / Programi
Zgodovinska antropologija ženskega smeha: kulturne politike za enako sodelovanje v evropskih demokracijah
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.03.02 |
Humanistika |
Antropologija |
Socialna in kulturna antropologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| H000 |
Humanistične vede |
|
| S220 |
Družboslovje |
Kulturna antropologija, etnologija |
| H125 |
Humanistične vede |
Filozofska antropologija |
| H210 |
Humanistične vede |
Zgodovina starega veka |
Ženska kultura smeha, model antične atenske demokracije v Evropi, kritika izločenosti in neenakosti, epistmološka relevantnost kulture smeha, kritika ideologij
Raziskovalci (1)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
14323 |
dr. Svetlana Slapšak |
Humanistika |
Vodja |
2003 - 2005 |
806 |
Organizacije (1)
Povzetek
Gibanja za enake pravice žensk so v Evropi precej starejša od zgodovinskega feminizma. Namen raziskave je, da v zgodovinsko-kulturnem jedru koncepta evropske demokracije, atenski demokraciji, analizira izločitev žensk iz političnega življenja, takratno filozofsko kritiko tega izločanja, ter tiste kulturne pojave, v katerih je vprašanje spolne neenakosti obravnavano - predvsem antično gledališče. Kultura smeha kot že potrjeno zgodovinsko-antropološko področje (teorija Mihaila Bahtina) se ponuja kot najbolj izrazito vozlišče te problematike: Aristofanove komedije, ženske avtorice, Platonovi dialogi, Tukididovo zgodovinopisje. Vizualna podoba žensk na vazah s primeri parodiranja moškega obnašanja in teksti v parodičnem kodu dopolnjujejo področje analize. Kontinuiteta kulture smeha kot najbolj učinkovite strategije prodora v javnost se kaže v dokaj fragmentarnih ženskih tekstih helenističnega obdobja in tekstih helenističnih avtorjev (satirik Lukijan, pesnik Herondas, filozofske šole, "druga sofistika", komediograf Menander, posebej pa Atenaj, Filozofi ob gozbi, 13. knjiga) in jo prav tako lahko analiziramo v podobah. Kontinutiteto ženskega smeha kot področja kulturne politike spremljamo v recepciji Aristofana in drugih antičnih avtorjev v evropski kulturni zgodovini vse do danes.
Smeh kot kulturni konstrukt (enako kot spol) raziskujemo na ravni jezika, stila in žanra, zgodovine ritualov in verovanj, primerjalne antropologije in etnologije, "zgodovine telesa", performansa socialnih vlog - kot splošno področje konstrukcije drugega v družbi in kulturi. V luči evropske imaginacije antične demokracije kot legitimnega modela, brez refleksije popolne izločenosti žensk iz "legitimnega modela", se kultura smeha nudi kot neizogibno raziskovalno področje evropske zgodovine institucij in mentalitet. Obenem je smeh strategija družbene in kulturne kritike tudi v socialnih slojih, ki imajo moč: v strukturah oblasti, med elitami, intelektualci. Teoretske razsežnosti raziskovalnega projetka so v definiranju tehnik ženske pisave pa v zgodovinskem vmeščanju kulture smeha zunaj ritualnih praks in kulturno-politične subverzije vladajočih diskurzov - v področje epistemološke relevantnosti smehovnih tehnik kot pomembnega elementa kritike znanja in standardnih argumentacij. Poseben vidik kulture smeha bomo raziskovali v kontesktu ideologij: tabuji, cenzure, represija proti smehu.
