Projekti / Programi
Modeli primerjalne in nacionalne literarne zgodovine
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.07.00 |
Humanistika |
Literarne vede |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H390 |
Humanistične vede |
Splošna in primerjalna književnost, literarna kritika, literarna teorija |
primerjalna književnost, slovenska književnost, literarna zgodovina, literarna metodologija, hermenevtika, teorija zgodovine
Raziskovalci (3)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
18921 |
dr. Matevž Kos |
Literarne vede |
Raziskovalec |
2003 - 2005 |
646 |
| 2. |
18856 |
dr. Vid Snoj |
Humanistika |
Raziskovalec |
2003 - 2005 |
464 |
| 3. |
14508 |
dr. Tomislav Virk |
Literarne vede |
Vodja |
2003 - 2005 |
1.122 |
Organizacije (1)
Povzetek
Tradicionalni modeli literarne zgodovine - bodisi nacionalne, ali svetovne, primerjalne -, ki so temeljili prevsem na biološko-organicistični, pozitivistični, duhovnozgodovinski ali socialno-zgodovinski podlagi, so na začetku dvajsetega stoletja doživeli ostre kritike s strani najpomembnejših metod literarne vede, denimo zgodnjega ruskega formalizma, anglo-ameriške nove kritike in nekoliko pozneje tudi francoskega strukturalizma. Pol stoletja je nato v literarni vedi prevladovalo predvsem zanimanje za literarno teorijo, vprašanje literarne zgodovine pa je bilo umaknjeno v ozadje, saj nove metode - z izjemo poznega ruskega formalizma - niso bile aplikabilne na literarno zgodovino. Ponovno zanimanje tudi za literarno zgodovino obudi najprej recepcijska estetika konstanške šole (predvsem H. R. Jauss), nato pa še nekatere druge značilne metodološke usmeritve: ženske študije, kulturni materializem, kritika ideologije, novi historizem, kulturne študije, empirična literarna veda. Ti novi pogledi so nastali na podlagi novejših kritičnih premislekov o zgodovinskosti in zgodovinskih disciplinah sploh (H. G. Gadamer, H. White, M. Foucault ...).
Raziskava bo najprej pregledno sistematizirala nove metodološke pristope k literarni zgodovini, skušala ugotoviti njihove prednosti in pomanjkljivosti v primerjavi s tradicionalnimi in preverila njihovo aplikabilnost na konkretnih primerih. Posebno pozornost po posvetila vprašanju, ali je za nacionalno literarno zgodovino primeren isti metodološki model kot za primerjalno literarno zgodovino. Izsledki bodo uporabni ne le v aktualni diskusiji o pisanju literarne zgodovine na Slovenskem (in podobno v mednarodnem kontekstu), temveč bodo pomagali osvetliti tudi nekatere vidike književne didaktike, povezane s problematiko oblikovanja (nacionalnega) literarnega kanona.
