Projekti / Programi
Socialni kapital in transfer znanja
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.03.00 |
Družboslovje |
Sociologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S210 |
Družboslovje |
Sociologija |
socialni kapital, znanje, prenos znanja, družba znanja, zaupanje, omrežja, kooperacija
Raziskovalci (4)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
04991 |
dr. Franc Adam |
Družboslovje |
Vodja |
2005 - 2008 |
567 |
| 2. |
27912 |
dr. Blaž Lenarčič |
Družboslovje |
Raziskovalec |
2006 - 2007 |
186 |
| 3. |
25830 |
dr. Mateja Rek |
Družboslovje |
Mladi raziskovalec |
2005 - 2008 |
137 |
| 4. |
20076 |
dr. Borut Rončević |
Interdisciplinarne raziskave |
Raziskovalec |
2005 |
347 |
Organizacije (1)
Povzetek
Izhajamo iz podmene, da so družbene vezi in oblike interakcije ter povezovanja – kar označujemo s pojmom socialni kapital - eden od pomembnih faktorjev tako pri učenju in sprejemanju novega znanja, kot pri prenosu obstoječega znanja.V tem smislu se bomo ukvarjali z naslednjimi med seboj povezanimi vidiki: kooperacijo, neformalnimi omrežji ter projektnim tipom organizacije. Poudariti velja vlogo socialnega kapitala kot katalizatorja človeškega kapitala in kot mehanizma za znižanje transakcijskih stroškov. To v bistvu pomeni, da socialni kapital omogoča in spodbuja »spontano sociabilnost« (Fukuyama), prožnost v ustvarjanju in ohranjanju kooperativnih oblik delovanja. To pa pomeni, da je ta vrsta kapitala zelo pomembna za oblikovanje fleksibilnih organizacijskih struktur – mrežnih ali projektnih organizacij - ki niso neposredno vezane na birokratsko ali zgolj podjetniško logiko delovanja, čeprav po drugi strani omogočajo večjo učinkovitost in koordinacijo tako na institucionalni (javni sektor) kot poslovno-gospodarski ravni.
Izhodiščna hipoteza bi bila naslednja: večja je pripravljenost za sodelovanje (kooperativno igro s pozitivno vsoto), večja je možnost uspešnega prenosa znanja. Pri tem izhajamo iz tega, da kooperacija temelji na moralno-normativnih, utilitarnih (oz. principih, ki jih tematizira teorija racionalne izbire in teorija iger) in kognitivnih principih. Druga hipoteza se nanaša na oblike neformalnih stikov ali vezi v okviru mrež, v katere je vključen posameznik in bi jo lahko ubesedili na naslednji način: na kooperacijo ter posredno na sposobnost učenja in prenosa znanja ne vplivajo le močne (kar je teza Colemana) ali samo šibke vezi (kar je teza Burta in Granovetra), temveč tudi indirektne ali imaginarne vezi oz. kombinacija teh vezi. Tretja hipoteza: večja kot je razširjenost intermediarnih in projektnih oblik organizacije, uspešnejši in intenzivnejši je proces učenja in transfera znanja. Te oblike so odvisne od stopnje kooperativnosti in konstelacije neformalnih vezi.
