Projekti / Programi
Kvaliteta življenja v primežu zasvojenosti in politike
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.07.00 |
Družboslovje |
Kriminologija in socialno delo |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S214 |
Družboslovje |
Družbene spremembe, teorija socialnega dela |
kvaliteta življenja, uživalci drog, zasvojenost, dvojne diagnoze, politika na področju drog in zasvojenosti, potrebe uživalcev drog, potrebe služb
Raziskovalci (1)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
16368 |
dr. Ines Kvaternik |
Kriminologija in socialno delo |
Vodja |
2007 - 2008 |
270 |
Organizacije (1)
Povzetek
Znano je, da je pozornost, ki jo bo država namenjala politiki na področju drog, odvisna med drugim tudi od vidnosti problematike drog v družbi, socialnih skupin, ki so najbolj ogrožene in od predstav, ki jih uživanje drog sproža v javnosti. Politika na področju drog v posamezni državi je hkrati odvisna od zgodovinskih, zdravstvenih, kriminoloških in socialnih ter kulturnih dejavnikov prostora in časa v katerem živimo. Vsi ti dejavniki sooblikujejo nacionalno strategijo.
Namen raziskave je identificirati razkorak med potrebami (uživalcev drog in uporabnikov različnih programov pomoči, službami) in ponudbo obstoječih programov pomoči (zdravstvenih in socialno-varstvenih). Tekom raziskovalnega procesa bomo identificirali potrebe po novih programov pomoči za uživalce drog (kot je npr. razširjenost pojava zasvojenosti z igrami na srečo, razširjenost pojava dvojnih diagnoz in strategije (odgovore) za prenos rezultatov v prakso/politiko na področju drog in zasvojenosti.
Temeljni cilji raziskovalnega projekta so sinteza, evalvacija in teoretska refleksija obstoječih rezultatov raziskav. Sledila bosta primerjava obstoječih rezultatov s sedanjo situacijo, identifikacija novih potreb uživalcev drog in oseb z dvojno diagnozo, oblikovanje novih strategij (odgovorov) ter prenos rezultatov v prakso/politiko na področju drog in zasvojenosti.
Slovenska politika na področju drog in zasvojenosti sodi v javno-zdravstveni model politike na tem področju, katere osnovno vodilo je strategija zmanjševanja škode. Ta strategija kot tip politike na področju drog predstavlja temeljno izhodišče nacionalnih strategij s smiselnim vključevanjem vseh oblik dejavnosti, ne pa v tem, da se jo zgolj tolerira in s tem dopušča večna ideološka razhajanja.
Pomen za razvoj znanosti
Raziskovalni projekt upošteva perspektivo uporabnikov drog kot uporabnikov služb in kot ljudi z izkušnjo, kar pomeni ustvarjanje alternativnih, novih vednosti. Takšno raziskovanje postane strategija, s katero lahko ljudje postanejo akterji političnega dogajanja. Pripovedi kot interpretacije stvarnosti so v skladu s tem pogledom način ustvarjanja vednosti o družbi. Premik k vsakdanjim, lokalnim, malim zgodbam je omogočil premik v pozicioniranju raziskovanja in razlaganja vsakdanjega sveta. Pogled na aktualno politiko na področju drog tako postane mozaik interpretativnih in deklarativnih stališč.
Prednost, ki jo država namenja politiki na področju drog, je odvisna od vidnosti problematike drog v družbi, socialnih skupin, ki so najbolj ogrožene in od nejasnih predstav, ki jih uživanje drog sproža v javnosti. Politika na področju drog v posamezni državi je hkrati odvisna od zgodovinskih, kriminoloških in socialnih ter kulturnih dejavnikov prostora in časa v katerem živimo. Modern pristop spopadanja s problemi, ki jih povzroča problematično uživanje drog, za razliko od tradicionalnega pristopa, ki ocenjuje uspeh preprečevanja in terapije z abstinenco kot končnim ciljem, daje prednost omogočanju vzpostavljanja stikov uživalcev drog s službami, ki so na socialnem in zdravstvenem področju nudijo potrebne in želene intervencije. Politika zmanjševanja škode na področju drog, ki je utemeljena na znanosti, demokraciji, človekovih pravicah in participaciji uživalcev drog razločuje škodo na različnih nivojih – individualni, skupnostni, družbeni ter v različni tipologiji škode – socialni, zdravstveni in ekonomski.
S to širino pregleda nad področjem drog vpeljuje koncept zmanjševanja škode analitičen pristop na različnih segmentih ter s tem ponuja praktične rešitve v načrtovanju konkretnih intervencij, kakor tudi v načrtovanju politik in širših družbenih ukrepov. Koncept zmanjševanja škode razširja pojem političnega, znotraj prevladujočih diskurzov na področju politike do drog, kar sovpada s spreminjanjem dosedanjega globalnega odziva na pojav drog (ideološka simbioza represije in zdravljenja).
Pomen za razvoj Slovenije
Slovensko politiko na področju drog umeščamo v javno-zdravstveni model, katerega osnovni princip delovanja je zmanjševanje tveganj (na ravni posameznika in družbe) zaradi uporabe drog. V okviru omenjenih političnih strategij na področju drog lahko zasledimo, da je odnos do koncepta zmanjševanja škode v Sloveniji dvoumen. Opraviti imamo z logiko represivne tolerance, kjer se pragmatičnosti zmanjševanja škode postavlja dopustna meja (strategija mašenja lukenj, ki jih povzroča kriminalizacija), s čimer je spregledana nujnost po praktičnih ukrepih, katerih uvajanje predpostavlja tudi določene vidike dekriminalizacije (varne sobe za injiciranje, heroin na recept, nekaznovanje v primeru posesti za lastno/enkratno uporabo, alternativne rešitve).
Kot članica EU se mora Slovenija pri oblikovanju politike na področju drog na eni strani zavzemati za uravnotežen pristop na področju drog (med povpraševanjem in ponudbo) in za oblikovanje ukrepov na podlagi podatkov. Na drugi strani pa mora izhajati iz lokalnih in regionalnih potreb. To pa lahko naredimo na tak način, da bolj izrazito izpostavimo in podpremo vlogo raziskovanja, spremljanja trendov, izvajanja ukrepov, vrednotenja in informiranja.
V primerjavi s politiko na področju drog v nekaterih državah članicah EU (Nizozemska, Nemčija, Francija,..) ima slovenska politika na tem področju krajšo tradicijo, kljub temu pa so ukrepi področju primerljivi z evropskimi (razvoj substitucijskih programov, programov zmanjševanja škode). Za razliko do večine držav članic EU se je naša politika na področju drog oblikovala na lokalni ravni in sledila je potrebam lokalne skupnosti. Z Uradom za droge pa je vzpostavila koordinacijo na nacionalni ravni.
Z ukinitvijo Urada za droge, ki je do leta 2004 koordiniral politiko na področju drog, so se pristojnosti sicer prenesle na Ministrstvo za zdravje, vendar koordinacijskih aktivnosti do predsedovanja Slovenije EU ni bilo. V tem času je razvoj na področju drog potekal zelo parcialno (več pozornosti je bilo namenjene alkoholu in tobaku) in skoraj brez sodelovanja med ministrstvi (razen na področju zmanjševanja ponudbe), izvajalci programov niso imeli sogovornika pri razreševanju strokovnih dilem, uporabniki drog pa se pravzaprav niso imeli inštituta, na katerega bi se lahko obrnili pri uveljavljanju svojih potreb oz. pravic (pravica do bolniške, pravica do dela, pravica do enakovredne obravnave).
Tudi delovanje lokalnih akcijskih skupin, ki je bilo v preteklosti večinoma dobro, je v mnogih lokalnih skupnosti zamrlo in je odvisno od angažiranosti in interesov posameznih članov, kar pa za usmerjanje aktivnosti in ugotavljanje potreb na lokalni ravni ni dovolj. To kaže na nujnost po večji formalizaciji teh skupin.
Raziskovalni projekt je postregel z analizo Resolucije o nacionalnem programu na področju drog (2004-2009) iz katere izhajajajo obveznosti države Slovenije na področju drog:
1. oblikovanje nove strategije na področju drog;
2. novi strategiji mora nujno sledili akcijski načrt;
3. vzpostavitev ustrezne strukture in koordinacije na različnih nivojih (lokalno, regijsko, nacionalno);
4. prestrukturiranje informacijskega sistema na tak način, da se bodo podatki kontinuirano zbirali, analizirali in posredovali politiki, stroki in drugi javnosti.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
