Nalaganje ...
Projekti / Programi vir: ARIS

Strategija partnerstva med mesti in podeželjem v Sloveniji

Raziskovalna dejavnost

Koda Veda Področje Podpodročje
5.03.00  Družboslovje  Sociologija   

Koda Veda Področje
S240  Družboslovje  Načrtovanje mest in podeželja 
Ključne besede
razvoj podeželja, transformacija podeželja, urbano-podeželjsko partnerstvo, trajnostni razvoj, prostorski sistem RS, prostorska sociologija, dehierarhizacija prostorskega sistema, kakovost življenja, novi lokalizmi, informatizacija podeželja, teledelo, ohranjanje pestrosti naravne in kulturne dediščine, suburbanizacija
Vrednotenje (pravilnik)
vir: COBISS
Raziskovalci (5)
št. Evidenčna št. Ime in priimek Razisk. področje Vloga Obdobje Štev. publikacijŠtev. publikacij
1.  12652  dr. Marjan Hočevar  Sociologija  Raziskovalec  2007 - 2010  310 
2.  09735  dr. Drago Kos  Sociologija  Vodja  2007 - 2010  562 
3.  15319  dr. Franc Trček  Sociologija  Raziskovalec  2007 - 2010  333 
4.  22511  dr. Matjaž Uršič  Sociologija  Raziskovalec  2007 - 2010  347 
5.  19139  Janja Zvonar    Tehnični sodelavec  2008 
Organizacije (1)
št. Evidenčna št. Razisk. organizacija Kraj Matična številka Štev. publikacijŠtev. publikacij
1.  0582  Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede  Ljubljana  1626957  40.010 
Povzetek
Prostor je v Sloveniji podcenjen razvojni vir, kar je verjetno posledica samoumevnosti fizičnih kakovosti naravnega prostora in nekaterih polpreteklih okoliščin, ki so prispevale k nastanku podoptimalnega naselitvenega oz. prostorskega sistema. Prostor je fizična, družbena, kulturna in ne zgolj ekonomska kategorija. Razumevanje in upoštevanje teh razsežnosti pri posegih v prostor omogoča doseganje optimalnih in celo presežnih razvojnih potencialov. Pomaga pa doumeti tudi nekatere zelo vztrajne prostorske antagonizme, ki že dolgo povzročajo razvojno neproduktivna rivalstva in celo konflikte. Paradigmatičen primer je urbano – ruralni antagonizem, ki se v razvitih (postmodernih) družbah spreminja in dobiva nove razsežnosti, zlasti pomembno pa je, da nastajajo pogiji za preobrazbo tega nasprotja v sinergijsko urbano-ruralno partnerstvo. To je ključno izhodišče naše raziskave. S prostorsko sociološkim teoretskim in empiričnim raziskovalnim repertoarjem bomo preverjali ali so se v Sloveniji že razvili nastavki tega novega, partnerskega odnosa in kaj bi bilo treba narediti, da bi v Sloveniji dobro izkoristili to priložnost. Na osnovi do sedaj opravljenih raziskav domnevamo, da ima Slovenija prav zaradi svojih prostorskih in razvojnih značilnosti dobre možnosti za pozitivno sintezo mestnih in podeželskih prostorov. Na osnovi spoznanj o dolgoročnih družbeno-prostorskih procesih postavljamo temeljno raziskovalno hipotezo, da je za uveljavitev novih paradigem družbeno-prostorskega razvoja potreben prehod iz hierarhiziranega prostorskega sistema, ki temelji na logiki centralnosti krajev, v nehierarhični omrežni prostorski sistem urbano podeželskega partnerstva. Analiza ekonomskih, socialnih ter kulturnih povezav med mestom in podeželjem bo osnova za izoblikovanje razvojnih prostorskih politik, ki bodo spodbujale »mrežno« povezovanje mest in podeželja. Prostorsko-sociološka analiza grajenih struktur bo identificirala podcenjene razvojne potenciale Slovenije. Domnevamo, da bi legitimna integracija poselitvenega sistema lahko prispevale k postmodernem razvojnem preskoku. Poleg analize razvojnih trendov, bomo podrobneje raziskali tri izbrana podeželska okolja ter na tej osnovi ocenili, kaj so njihova t.i. »skrita znanja« in kaj razvojni primanjkljaji, ki jim omogoča oz. onemogoča enakopravno vključevanje v novi mrežni model prostorskega razvoja. Temeljni cilj raziskovalnega projekta je odgovoriti na vprašanje, kako razvijati urbano-podeželsko partnerstvo, da bo pestrost in bogastvo prostorskih kakovosti (naravna in kulturna dediščina) optimalno uporabljena za trajnostni razvoj oz. trajnostni dvig kakovosti življenja v Sloveniji.
Pomen za razvoj znanosti
Pred leti je v družboslovnih krogih obveljala teza o krizi sociologije, oz. sociološke epistemologije. Izhod so mnogi predvideli v odpiranju discipline in povezovanju z drugimi družboslovnimi pa tudi humanističnimi in celo naravoslovnimi disciplinami (Wallerstein, 2000). Prostorska in okoljska sociologija je bila že od svojih začetkov zelo široko zastavljena in močno povezana z mejnimi oz. sorodnimi družboslovnimi in prostorskimi disiplinami. Rezulati raziskovanja nakazujejo, da je to sicer z metodološkega vidika zelo perspektivna usmeritev smer. Vendar pa raziskovalno okolje in tudi sistemski pogoji raziskovanja, navkljub eksplicitnim načelnim usmeritvam raziskovalne politike, tega dejansko ne podpira. Razlogi so raznovrstni med pomembnješe pa se uvrščajo npr. tudi povsem neproduktivni kompetenčni spori med različnimi disciplinami. Nižja stopnja diferenciranosti in specializiranosti znanstvenih disciplin v Sloveniji je v tem kontekstu lahko tudi prednost. Ob močni vključenosti v mednarodno strokovno skupnost že od samih začetkov je ta "diferenciacijski manjko" pripomogel k odkritjem in razvoju temeljnih integralnih znanstvenih spoznanj o dolgoročnih družbeno-prostorskih razvojnih procesih. Postmoderna fragmentiranost, ki izpostavlja potrebo po integraciji raznovrstnih specialističnih disciplinarnih pristopov, je potencialno lažja v tistih okoljih, kjer še obstaja tudi personalna komunikacija med različnimi specialisti. S tega vidika je najpomembnejši rezultat raziskovalnega dela strukturiranje problemskega polja na način, ki omogoča povezavo med spoznavno teoretskim ambicioznim razskovanjem in aplikativnimi vidiki raziskovane materije. Zaradi integrativne naravnanosti prostorske sociologije, so njena nova spoznanja pomembna tudi za razvoj sorodnih znanstvenih disciplin, ki se ukvarjajo s področjem prostorskega razvoja (urbanizem, arhitektura, geografija, regionalne študije, družboslovna informatika, javna uprava), hkrati pa je odlika takšnega pristopa težnja po aplikativnosti znanstvenih spoznanja na različnih ravneh prostorske organizacije družbe. S poudarkom na analizi razvojno pomembnih primerov novih pojavnih oblik časovno-prostorske in družbeno-prostorske organizacije v obliki pilotskih projektov se zanjšuje razkorak med znanstveno teortskim nivojem in praktično aplikativnim raziskovalnim delovanjem. Čeprav torej interdisciplinarno sodelovanje pri razvojnih projektih, še vedno zaostaja za dejanskimi potrebami, ugotavljamo, da se sodelovanje vsaj na nekaterih področjih (npr. energetika, ravnanje z odpadki, varstvo okolja v ožjem pomenu), izboljšuje. To je tudi eden od možnih načinov preseganja padanja zaupanja v verodostojnost znanstvenih presoj in spoznanj, ki je na nekaterih področjih že zelo močno. Očitno je, da v postmodernih okoliščinah znanstvena racionalnost logika ne deluje več tako prepričljivo kot nekoč. To še posebej velja za okoljsko področje, kjer nove »postmoderne« ideje zanemarjajo racionalnost, ki je zakoreninjena v tradiciji zahodnega razsvetljenstva. Z vidika družbene pragmatike je zelo problematično, da tudi dobri in tehnološko domišljeni projekti naletijo na legitimizacijske težave. Sodelovanje in posvetovanje s prizadetimi skupinami postaja neizogiben in velikokrat edini kredibilen način za doseganje družbene sprejemljivosti določenega projekta. Še posebej to velja za infrastrukturne projekte, ki sicer nedvoumno prispevajo h kvaliteti življenja vseh ali vsaj mnogih, vendar kljub temu velik del vpletenih ne pristaja na poseg. V takih primerih je sociološki prispevek zelo pomemben. Velik del sociološkega raziskovanja in siceršnjega delovanja je usmerjen dejansko prav v raziskovanje dosežene stopnje refleksivnosti v sodobnih in pol/preteklih družbah, z namenom nadaljnega izboljševanja refleksivnosti na individualni in institucionalni ravni.
Pomen za razvoj Slovenije
V slovenskem prostoru se modernizacijski deficit kaže kot urbani primanjkljaj. N tej predpostavki smo iskali odgovor na vprašanje, pod kakšnimi pogoji lahko ta "posebnost" postane morda postmoderna razvojna priložnost Slovenije. Štiridesetletna kontinuiteta prostorske sociologije v Sloveniji je bila že v sami zasnovi izviren poskus raziskovanja vzajemnega učinkovanja družbe in prostora. Primerjalno nižja stopnja diferenciranosti družbenih podsistemov, npr. znanstvenih disciplin v Sloveniji se je skozi razvoj prostorske sociologije izkazala kot prednost, ki je pripomogla k oblikovanju integralnega pogleda na družbeno-prostorske fenomene še preden je ideja integracije raznovrstnih in specifičnih pogledov ter disiciplin postala aktualna zahteva sodobne znanosti. Soglasje o načinu doseganja tako kompleksnega družbenega cilja, kot je trajnostni razvoj, se hitro skrha, predvsem zaradi velikih legitimizacijskih težav pri operacionalizaciji implicitno nujnih dokaj radikalnih sprememb. Z raziskovanjem smo zbrali in obdelali podatke, ki kažejo na to, da je racionalna družbena legitimizacija posegov v prostor in okolje v Sloveniji nadpovprćno zahtevno delovanje. Pri načrtovanju raziskovanja smo zato precej pozornosti namenili razmerjem med tremi načini legtimiranja TR: 1) avtoriteta (država), 2) pogajanja (trg), 3) dogovarjanje (participacija civilne družbe). V slovenskih aktualnih družbenih razmerah je poudarek na legitimizacijskih procedurah tudi zgodovinsko utemeljen. Ustvarjanje družbenih pogojev za legitimiziranje postopkov je dejansko najpomembnejši pogoj optimaliziranje prostoskega razvoja in varstva okolja v Sloveniji. Zaradi intenzivnih, vse bolj globalnih družbenih in nenazadnje gospodarskih procesov, je zelo pomembno razčiščevanje kriterijev in praktično uveljavljanje presoj na osnovi katerih ugotavljamo skladnost konkretnih prostorskih projektov s trajnostnim razvojem. Visoka stopnja ranljivosti okolja v Sloveniji, specifična prostorska kultura in prav tako specifična zgodovinska dediščina pri uvajanju participativnih metod legitimizacije postavljajo visoke ovire pri doseganju tega raziskovalnega cilja. Raziskovalni rezultati, na osnovi katerih lahko presojamo stopnjo težavnosti legitimizacije izbranih razvojnih variant, so zato neposredno uporabni pri načrtovanju in usmerjanju prostorskega razvoja, nujnih sanacijah degradiranih prostorov, varovanju okolja in doseganju kakovosti življenja v Sloveniji. Legitimizacijski pogoji za preseganje »urbanega primanjkljaja«, kot ene temeljnih značilnosti slovenskega prostorskega in družbenega razvoja so bili tako ključna raziskovalna tema. Raziskovanje sodobnih prostorskih identitet in vrednotnih orientacij posameznikov in skupin je v tem kontekstu dejansko zagotavljanje ustrezne podatkovne infrastrukture. Raziskovalni rezultati potrjujejo, da je ohranjanje tradicionalnih lokalno-regionalnih identitet, ob sočasni podpori nastajanju novih prostorskih identitet, v sozvočju s trendi nadnacionalnega povezovanja. Takšna na prvi pogled nekompatibilna praksa ustvarja mžnosti za uveljavljanje trajnostne rabo prostora in okolja in narave. V okviru raziskovalnega program smo izvedli serijo konkretnih empiričnih raziskav slovenskega prostora in okolja. Raziskovali smo prostorsko mobilnosto, bivalne oz. stanovanjske preference, okoljske vidike prostorskega razvoja, komplementarne učinke razvoja in dostopa do informacijske infrastrukture, participativne prakse pri prenovi degradiranih območij, težave pri prostorskem umeščanju rizičnih tehnologij, postmoderna razmerja med urbanimi in ruralnimi prostori. Raziskovanje slovenskih prostorsko prometnih zagat smo zasnovali primerjalno z vključitvijo v evropski projekt raziskovanja trajnostne urbane mobilnosti.
Najpomembnejši znanstveni rezultati Letno poročilo 2008, 2009, zaključno poročilo, celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati Letno poročilo 2008, 2009, zaključno poročilo, celotno poročilo na dLib.si
Zgodovina ogledov
Priljubljeno