Projekti / Programi
Vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.11.00 |
Humanistika |
Teologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H180 |
Humanistične vede |
Zgodovina krščanske cerkve |
izobraževanje, šolstvo, teologija, samostani, slovenska zgodovina,
Raziskovalci (5)
Organizacije (1)
Povzetek
a. Celovitega in kritičnega pregleda nastajanja, delovanja in ukinjanja teoloških izobraževalnih ustanov na Slovenskem doslej ne poznamo. Tudi ne obstoji seznam fondov, v katerih bi bilo mogoče temeljito pregledati arhivsko gradivo, pomembno za ta del slovenskega izobraževalnega sistema. Temeljni cilj in vsebinski program projekta je, da se na temelju arhivskega gradiva (nahaja se v domačih in tujih arhivih) in doslej objavljenih razprav ovrednoti mesto teoloških izobraževalnih ustanov na Slovenskem skozi zgodovino in da hkrati kritično ovrednotimo stališča, ki so bila zapisana v dosedanjih razpravah. Analiza bo pokazala, v kolikšni meri so te ustanove v slovenskem prostoru ustvarjale pogoje za izvajanje izobraževanja na univerzitetni ravni in so bile v tem smislu priprava na zadnjo stopnjo organiziranja univerzitetnega študija, ki je bil mogoč po razpadu Avstro-Ogrske. Pomemben pokazatelj teh dejavnosti je pravica do podeljevanja akademskih nazivov; temu bo namenjen del raziskovalnega projekta. Kot pomemben del raziskovanja bo primerjava s srednje-evropskim prostorom, v katerega je bil vključen slovenski etnični prostor. V vseh obdobjih bo sestavni del raziskovanja kontekstualizacija teološke misli: v kolikšni meri so bili slovenski duhovniki in učitelji v teoloških izobraževalnih ustanovah seznanjeni s sodobno teološko mislijo in literaturo in koliko se je to poznalo pri njihovem pedagoškem delu.
b. Najprej želimo raziskati in ovrednotiti prispevek, ki so ga pri začetkih visokošolskega izobraževanja dale srednjeveške samostanske šole. Nov val zanimanja za študij teologije, predvsem bibličnih ved, je prineslo obdobje reformacije. Po obdobju razsvetljenih vladarjev in njihovih reform teološkega izobraževanja je nastopil čas obnavljanja nekdanjih semenišč in drugih študijskih središč. Teologija je bila ena od petih znanstvenih disciplin, ki so postavljale temelje novi univerzi v Ljubljani leta 1919. Med dosedanjimi pregledi teološkega izobraževanja na Slovenskem so bile najbolj zanemarjene frančiškanske teološke šole, ki so postale pomembno dopolnilo izobraževalnega sistema po obdobju reformacije. Kapucinski red je že kmalu po svojem prihodu na slovenska tla zastavil načrt lastnega teološkega izobraževanja, prilagojenega posebnim potrebam njihove skupnosti. Dobro desetletje (1929-41, 1943-45) je na Rakovniku pri Ljubljani delovala salezijanska visoka teološka šola. Stare meniške skupnosti, ki so se na Slovenskem obnovile v drugi polovici 19. stoletja (trapisti v Rajhenburgu po 1880, cistercijani v Stični po 1898, kartuzijani v Pleterjah po 1903), so deloma imele lastne teološke izobraževalne ustanove (doma ali v tujini). Leto 1859, ko je škof Anton Martin Slomšek prenesel sedež škofije v Maribor in hkrati ustanovil visoko teološko šolo za duhovniške kandidate, lahko štejemo za začetek univerzitetnega študija v Mariboru.
Sestavni del projekta bo sistematičen pregled in ovrednotenje literature s področja teološkega izobraževanja na Slovenskem. Pripravljen bo kot bibliografija, s čimer želimo pripraviti pripomoček za nadaljnje raziskovalno delo na tem področju.
Pomen za razvoj znanosti
Projekt je bil zastavljen kot pregled teološkega izobraževanja in teoloških izobraževalnih ustanov na Slovenskem v teku stoletij. Nastal je iz očitne potrebe, da bi pri pisanju zgodovine izobraževanja na Slovenskem dobili pregled znanstvene discipline, ki v našem prostoru sodi med najstarejše. Tako so bili v teku realizacije projekta pripravljeni pregledi vseh doslej objavljenih razprav s tega področja. Razprave so bile ovrednotene in postavljene v izvirni zgodovinski kontekst. Sestavljen je bil tudi pregled najbolj pomembnih fondov, v katerih je mogoče najti gradivo za zgodovino teološkega študija na Slovenskem. Kolikor je bilo mogoče, je bil pripravljen natančen pregled načinov teološkega izobraževanja, ki so ga najprej vpeljale stare meniške skupnosti, in nato posodobili mendikantski redovi, ki so se naselili v vrsto slovenskih mest in na več krajih postavili lastno teološko izobraževalno ustanovo. Posledice reformnih ukrepov koncila v Tridentu (1545-63) so se kmalu čutile tudi na Slovenskem. Začele so nastajati jezuitske in nato še škofijske izobraževalne ustanove za duhovniške kandidate. Do krajše prekinitve in temeljite reorganizacije je prišlo konec 18. stoletja in z ukinitvijo jezuitskega reda. V 19. stoletju so teološke šole nastale v vseh večjih slovenskih in tudi v mestih na robu slovenskega etničnega prostora, kjer so Slovenci predstavljali pomemben del prebivalstva (poleg Ljubljane in Maribora še Celovec, Gorica), lastne izobraževalne ustanove so odprli tudi nekateri redovi. Teologi so se izobraževali tudi v drugih središčih. Ko je ob koncu Avstro-Ogrske monarhije nastala nova država Slovencev, Hrvatov in Srbov in je bila me pomembne institucije samostojnosti uvrščena tudi univerza, so bili teološki učitelji med tistimi, ki so najprej zahtevali samostojno univerzo v Ljubljani in teološko fakulteto kot njen sestavni del. Teološke izobraževalne šole na Slovenskem predstavljajo začetek visokega šolstva, tako univerza v Ljubljani kot v Mariboru se v svojih zgodovinskih koreninah sklicujeta na teološke šole v obeh mestih. Projekt je imel med svojimi cilji prav predstaviti in ovrednotiti, kakšen je bil prispevek teoloških šol in učiteljev na njih za začetek visokošolskega izobraževalnega sistema na Slovenskem. V tem okviru so bili prvič pripravljeni pregledi programov, ki so se izvajali, in predmetnikov na teh šolah. Izpostavljeni so najbolj ugledni učitelji. Poleg tega razprave, objavljene v zaključnem poročilu, nudijo pregled deleža teh ustanov za razvoj teološke literature na Slovenskem in pri ustvarjanju teološke terminologije v slovenskem jeziku. Raziskovalno delo je namreč pokazalo, da je vrsta teoloških avtorjev s slovenskega prostora delovala v uglednih izobraževalnih središčih zunaj slovenskega etnićnega prostora (npr. na Dunaju, v Innsbrucku, Zagrebu, v raznih italijanskih mestih) in da so tam pripravljali svoja izvirna dela. Ko pa so začele nastajate teološke izobraževalne ustanove na Slovenskem, so se vključili vanje in v času narodnega prebujanja sodelovali pri vzpostavljanju znanstvenih del in terminologije v slovenskem jeziku.
Pomen za razvoj Slovenije
Zaključno poročilo projekta vsebuje vrsto ugotovitev, ki kažejo, da je bil slovenski prostor s teološkimi izobraževalnimi ustanovami in inštitucijami, ki so jih vodile, povsem vključen v širši evropski prostor. Slovenske dežele so bile del širokega evropskega kulturnega prostora, ki ga je pomagala graditi tudi katoliška Cerkev s svojimi ustanovami, med katerimi so opravljale izvirno poslanstvo univerze in v njihovem okviru teološke izobraževalne ustanove. Podobno vlogo so opravile redovne skupnosti, ki so bile vedno organizirane na mednarodni ravni, imele so nadnacionalno zastavljeno vodstvo in so poudarjale pripadnost mednarodni skupnosti. Na Slovenskem so v teh ustanovah uporabljali iste avtorje kot v drugih evropskih okoljih. Posamezni avtorji, ki so izšli iz slovenskega etničnega prostora, pa so s svojimi dognanji obogatili teološke ustanove drugod. Teologija je bila vsa stoletja veda, ki je omogočala prosti pretok znanja in tudi ljudi, ne glede na jezikovne ali druge ovire. Rezultati projekta kažejo, da so posamezni slovenski teologi, ki so bili učitelji na teoloških izobraževalnih ustanovah, s svojimi idejami obogatili teološko misel na svetovni ravni. Glede delovanja teoloških izobraževalnih ustanov je bil slovenski prostor sestavni del srednje-evropskega kulturnega prostora. Hkrati je projekt pokazal, da so slovenske teološke ustanove, na katerih se je poleg teologije v ožjem pomenu besede, gojila vrsta drugih disciplin (zgodovina, zgodovina umetnosti, klasični in semitski jeziki, starocerkvena slovanščina in literatura v tem jeziku, pravo...), postavljale temelje univerzitetnega izobraževalnega sistema in da se obe najstarejši slovenski univerzi pri utemeljevanju svojih zgodovinskih korenin upravičeno sklicujeta na začetke, ki jih predstavljajo cerkvene teološke izobraževalne ustanove. Teološke vede in teološke izobraževalne ustanove tako predstavljajo pomembno vez slovenskega s širšim evropskim in svetovnim prostorom in so bile vsa stoletja njegov integralni del. Na novo zastavljeno delovanje teh šol in programi kažejo velike možnosti za sodelovanje tudi v prihodnje
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2008,
2009,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2008,
2009,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
