Projekti / Programi
PRAVNO EKONOMSKI VIDIKI KORPORACIJSKEGA UPRAVLJANJA V JAVNEM IN ZASEBNEM SEKTORJU KOT ORODJA ZA PREMAGOVANJE GOSPODRSKE IN RAZVOJNE KRIZE
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.05.00 |
Družboslovje |
Pravo |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S110 |
Družboslovje |
Pravo |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.05 |
Družbene vede |
Pravo |
Korporativno upravljanje, finančni in bančni sektor, realni sektor, javni sektor, svetovna gospodarska in finačna kriza
Raziskovalci (15)
Organizacije (3)
Povzetek
Raziskovalni projekt bo najprej ponudil primerjalno analizo poglavitnih vzrokov svetovne finančne in gospodarske krize z vidika korporativnega upravljanja na področjih finančnega, bančnega, realnega in javnega sektorja.
V nadaljevanju bo izvedena primerjalna analiza stanja korporativnega upravljanja kot orodja izhoda iz krize. Posebej bo ovrednoteno:
- korporativno upravljanje v finančnem in bančnem sektorju (urejanje trga kapitala; upravljanje bank in finančnih institucij; nadzorna funkcija regulatorjev);
- korporativno upravljanje v javnem sektorju (razmerja med ustanovitelji in javnimi zavodi, agencijami, skladi; poslovodna in nadzorstvena funkcija pri izvajalcih javnih služb; javno in zasebno izvajanje javnih služb; uresničevanje smernic OECD za podjetja v državni lasti);
- korporativno upravljanje v realnem sektorju (nadzorna funkcija v korporacijah; konflikt interesov; odškodninska odgovornost direktorjev; uresničevanje načel OECD na področju korporativnega upravljanja).
Sledili bodo predlogi ukrepov v RS in EU na področju korporativnega upravljanja (corporate governance) v širšem smislu, in sicer:
- korporativno upravljanje v finančnem in bančnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju finančnih organizacij, trga vrednostnih papirjev in bank ter položaja regulatorjev);
- korporativno upravljanje v javnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju izvajanja storitev v splošnem (ekonomskem) interesu).
- korporativno upravljanje v realnem sektorju (izhodišča za zakonske spremembe na področju gospodarskih družb in prevzemov ter položaja regulatorjev).
Globalizacija finančnih trgov je privedla do lažjega dostopa bank in drugih finančnih posrednikov do tujih trgov, kar je omogočilo več priložnosti za diferenciacijo poslovnih strategij in zmanjševanje izpostavljenosti do posameznih trgov, po drugi strani pa je zaradi nizkih stroškov vstopa na tuje trge povečalo konkurenčnost med finančnimi posredniki ter izpostavljenost skupnim šokom. Prekomerno zadolževanje podjetij ter prekomerno in anticiklično trošenje države sta zožila manevrski prostor pri iskanju izhoda iz krize Rešitev ponuja ustrezno korporativno upravljanje finančnega, bančnega, javnega in realnega sektorja.
V knjigi Korporacija in zasebna lastnina (The Modern Corporation and Private Property) sta Berle and Means v letu 1932 postavila tezo o ločitvi lastnine od upravljanja. Moč je v rokah profesionalnih managerjev, ki so delničarji le v manjšem delu. V veliki javni korporaciji imajo prav oni vso moč obvladovanja korporacije, lastniki pa skoraj brez vpliva na odločitve.
Direktorske dolžnosti so v pravnih redih različno določene: zelo podrobno, kot npr. v VB, ali pa sploh ne, kot npr. v Nemčiji ali pri nas, kjer zakon določa le dolžnost skrbnega ravnanja, ki pa je zgolj pravni standard. Tudi glede navzkrižja interesov zakonodaje ubirajo različne pristope; ali se, kot npr. v VB ali Franciji, dolžnosti ob nastopu navzkrižja interesov ter njegova opredelitev podrobno določijo z zakonom, ali pa je vse skupaj, kot npr. v RS, prepuščeno kodeksom upravljanja, ki praviloma veljajo le za javne (borzne) delniške družbe. Slovenija teh vprašanj zakonsko skorajda ne ureja. Tudi na Priporočilo EU o vlogi članov nadzornih svetov ter nadzornih članov upravnega odbora je RS reagirala s prepustitvijo vprašanja, kot je npr. neodvisnost nadzornikov, avtonomnemu pravu. Izkušnje kažejo, da je ohlapna urejenost tega področja omogočila razraščanje pojavov delovanja članov organov vodenja in nadzora v nasprotju z interesi družbe, kar kliče k obsežnejši ureditvi korporacijske zakonodaje.
Znanstveno spremljanje politik, ki vplivajo na razvoj in so lahko uspešne le, če so ustrezno načrtovane, usklajene in spremljane, je seveda potrebno tudi v javnem sektorju. Raziskava bo poizkusila dognati, kakšne so sodobne, evropsko primerljive informacijsko-tehnološke rešitve razvoja javnega sektorja, s poudarkom na reformi upravljanja in vodenja.
Pomen za razvoj znanosti
Predmet temeljnega raziskovanja je bilo razvrščanje oseb v pravu na pravne osebe javnega in osebe zasebnega prava. Razvrščanje pravnih oseb na osebe javnega in zasebnega prava je postalo aktualno šele z odpravo družbene lastnine in z njo povezane družbene pravne osebe. Družbena pravna oseba je bila univerzalna pravna oseba za pridobitno in tudi za nepridobitno področje in ne glede na to, ali je šlo za premoženjsko (universitas bonorum, rerum) ali člansko (universitas personarum) združbo. Trihotomija razvrstitve pravnih oseb na javne in zasebne, pridobitne in nepridobitne ter na ustanove in korporacije se je zato v slovenskem pravu kot metodološki pristop pojavila šele po odpravi družbenolastninsko zasnovanega pravnega sistema, v začetku devetdesetih let. Razlikovanje med osebami javnega in zasebnega prava nima zgolj pravnometodoloških razlogov, ki so v nujnosti vnaprej postavljenih kriterijev razvrščanja pravnih področij in institutov. Razlikovanje izhaja iz različnih pravnih interesov (javni interes in zasebni interes), ki jim sledi ena in druga skupina pravnih oseb, to pa zahteva oblikovanje povsem različnih pravnih režimov (javno in zasebno pravo), s tem različnih pravnih institutov in zato tudi poimenovanj. Pravne posledice razlikovanja na osebe javnega in osebe zasebnega prava so raznovrstne. Nanašajo se predvsem na uporabo različnih pravnih režimov, ki veljajo za osebe javnega in za osebe zasebnega prava (na primer delovno versus uslužbensko pravo, upravni versus pravdni postopki, upravno statusno pravo versus civilno oziroma gospodarsko statusno pravo, upravni nadzor versus zasebno revidiranje). Pomen tega razlikovanja zato utemljeno narašča. Na področju korporativnega upravljanja oseb javnega prava, je nastal izjemen teoretični prispevek k razjasnitvi in enotnejši uporabi nekaterih pojmov in pravnih institutov, glede katerih v teoriji in praksi ni enotnih pogledov in uporabe. Izhajali smo iz predpostavke, da bi načelo numerus clausus statusnih oblik (tudi z vidika upravljana in vodenja) morali vzpostaviti v javnem pravu. De lege lata se to načelo tudi postopno uveljavlja na podlagi sprejete nove statusne zakonodaje o javnih skladih in javnih agencijah, de lege ferenda pa bo treba to še uveljaviti z novo zakonsko ureditvijo javnih zavodov in javnih podjetij. Teorije, ki smo jih primerjalno analizirali, se v prvi vrsti ukvarjajo z vprašanjem strukture odbora (eno ali dvotirni) in razdeljevanjem pooblastil med direktorski odbor in izvršilno upravo. Nekaj konceptov je namenjenih tudi iskanju rešitev za bolj učinkovit nadzor in obvladovanje uprave. Na podlagi analize navedenih teorij in z dodajanjem nekaterih sodobnih evropskih pogledov, so bili ustvarjeni novi teoretični pogledi na paradigmo korporacijskega upravljanja.
Pomen za razvoj Slovenije
Na podlagi obsežne analize so bili oblikovani številni predlogi ukrepov v RS in EU. Predlogi so na voljo tudi izvršni in zakonodajni veji oblasti in lahko v mnogočem pripomorejo k posodobitvi in dvigu učinkovitosti korporativnega upravljanja v širšem smislu in s tem k dvigu konkurenčnosti gospodarstva in večji učinkovitosti javnega sektorja. V Sloveniji so vprašanja navzkrižja interesov urejena v Kodeksu upravljanja javnih delniških družb. Ne glede na to, prav zaradi izkušenj neupoštevanja teh priporočil bi bilo treba slediti zglede tistih držav, ki tovrstna vprašanja urejajo v zakonodaji; s spremembami ZGD-1 bi bilo treba zakonsko urediti predvsem naslednja področja navzkrižja interesov: - Direktorjeva dolžnost izogibanja položajem, v katerih bi bil njegov interes v navzkrižju z interesom družbe (izkoriščanje premoženja, informacij ali priložnosti); - Prepoved direktorjem, da vstopajo v razmerja, ki ustvarjajo navzkrižje interesov med njim in družbo; - Direktorjeve dolžnosti v primeru, da pride do navzkrižja interesov (dolžnost razkriti navzkrižje interesov članom družbe in dolžnost pridobiti soglasje od članov za določeno vrsto posla) ter - Dolžnosti večjih delničarjev ter povezanih oseb, ki pridejo v navzkrižje interesov. Delitev nalog in pooblastil med Unijo in državami članicami vodi k deljeni odgovornosti Unije in javnih oblasti držav članic, vendar pa podrobno določanje izvajanja in zagotavljanja teh storitev ostaja v pristojnosti držav članic. Slovenija je torej pred odgovornostjo voditi takšne politike in razviti takšno raven storitev na področju javnih služb, ki ustrezajo evropskim strokovnim standardom. Koncept EU odraža vrednote in cilje Skupnosti in temelji na celi vrsti skupnih elementov, ki vključujejo: univerzalne storitve, stalnost, kakovost storitev, cenovno dostopnost, kot tudi zaščito uporabnikov in potrošnikov. Raziskovalni projekt je prispeval k uveljavljenju teh ciljev, na naslednjih načelih: - Omogočiti državnim organom delovanje blizu državljanom, - Doseganje ciljev javnih storitev na konkurenčnih odprtih trgih, - Zagotavljanje kohezije in univerzalnega dostopa, - Vzdrževanje visoke stopnje kakovosti, zaščite in varnosti, - Zagotavljanje pravic potrošnikov in uporabnikov.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
