Projekti / Programi
Vodilni humanisti slovenskega prostora med 16. in sredo 19. stoletja ter njihovo socialno in kulturno okolje
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H230 |
Humanistične vede |
Novejša zgodovina (približno do leta 1800) |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.01 |
Humanistične vede |
Zgodovina in arheologija |
vodilni humanisti, slovenski prostor, 16.–19. stoletje, socialno in kulturno okolje, zgodovinopisje, kulturna zgodovina, identitete
Raziskovalci (10)
Organizacije (3)
Povzetek
Predstavitev problema:
Pri številčno majhnih evropskih narodih, kot je slovenski, sta kultura in jezik temeljna konstitutivna elementa, zato je za ustrezno razumevanje preteklosti njihovega prostora tem pomembnejše poznavanje vloge humanističnih osebnosti, ki so se v »prednacionalni dobi« tako ali drugače ukvarjale z današnjim nacionalnim prostorom in bile hkrati s svojo dejavnostjo vpete v širše evropske tokove.
Projekt bo z različnih vidikov obravnaval vodilne humanistične osebnosti, ki so delovale v več kot tristoletnem časovnem razponu od 16. do srede 19. stoletja. Vsem humanistom (z izjemo enega v točkah 4–6) je skupno, da so: 1) bistveno sooblikovali duhovne, miselne, znanstvene, kulturne in tudi politične tokove na Slovenskem, 2) bili kot sooblikovalci izrazito vpeti v dogajanja širšega prostora, 3) dlje časa delovali zunaj slovenskih dežel, 4) pomembno vplivali na razvoj misli oz. znanosti v širšem srednjeevropskem prostoru, 5) bili kot takšni uveljavljeni že za življenja in 6) so danes prisotni v širši, ne le domači nacionalni kolektivni zavesti. Kot takšni simbolizirajo vsa velika zgodovinska oz. kulturnozgodovinska obdobja (reformacijo, protireformacijo, barok, razsvetljenstvo, romantiko), predstavljajo razvojni lok od začetkov empirizma k moderni znanosti ter od zgodnjih etnično-jezikovnih integracij k modernim narodom.
Cilji raziskave:
Najpomembnejši humanisti slovenskega prostora s »(srednje)evropskim« dometom bodo prvič obravnavani interdisciplinarno in skupaj v enem projektu. V ospredju raziskovalnega pristopa ne bodo osebnosti kot takšne, ampak njihova interakcija z okoljem, obravnavana v več tematskih sklopih. Znotraj vsakega tematskega sklopa bodo prednostno pokriti tisti problemi in problemske celote, ki so bili doslej najbolj deficitarni pri poskusih celovitega prikaza dobe, preučevanih osebnosti in trajnih rezultatov njihovega dela. Tematski sklopi so naslednji: 1) biografsko-zgodovinski, 2) literarnozgodovinski, 3) kulturno-politični. Projektne skupine temu ustrezno se sestavljajo samo zgodovinarji, temveč raziskovalci štirih ved: zgodovinopisja, literarne vede, jezikoslovja in umetnostne zgodovine.
Poleg klasične oblike publiciranja bodo vse objave dostopne tudi v elektronski obliki na posebnem spletišču in opremljene z daljšimi povzetki v tujih jezikih. Spletišče projekta bo prednostno namenjeno ažurnemu objavljanju novih spoznanj, ki jih ni mogoče dovolj hitro publicirati v klasični tiskani obliki. Omogočalo bo tudi neposredno komuniciranje z znanstveno in strokovno javnostjo.
Člani projektne skupine bodo delne rezultate svojih preučevanj prezentirali na znanstvenih srečanjih in vabljenih predavanjih doma in v tujini. Ob izteku projekta bo projektna skupina na znanstvenem posvetu predstavila celotno produkcijo projekta in najpomembnejše rezultate. Glede na pomen obravnavanih osebnosti za nacionalni prostor lahko pričakujemo precejšen medijski in strokovni odziv na predstavljene dosežke. Končni cilj projekta je (pred)priprava sintetičnega prikaza obravnavanih osebnosti, njihovega dela in dobe.
Relevantnost in potencialni vpliv rezultatov:
Glede na izvirnost rezultatov, komparativni in interdisciplinarni pristop je mogoče pričakovati dovolj velik in predvsem dolgoročen vpliv rezultatov na razvoj nacionalnih ved.
Pomen za razvoj znanosti
V zadnjih desetletjih, ko tudi v humanistiki vse bolj prihaja do izraza pomen interdisciplinarnih raziskav, še zlasti pri pisanju sintez (zgodovine slovenskega prostora, literarne zgodovine, zgodovine jezika) opažamo nezadostno stanje raziskanosti kot posledico parcialnih obravnav, ki so se preveč omejevale na posamezne osebnosti, pojave ali obdobja, oziroma kot posledico sintetičnih prikazov, ki se niso mogli opreti na predhodne temeljne raziskave, njihovo sporočilo pa se kot referenca ponavlja iz generacije v generacijo. Projekt je skušal nadoknaditi pomanjkljivosti, in sicer tako, da so sodelavci projekta z medsebojno usklajenim raziskovanjem zapolnili glavne vrzeli v raziskanosti ter prispevali k sintetičnemu prikazu jezikovne, kulturne, etnične in politične integracije slovenskega prostora v evropskem prostorskem kontekstu. Projekt, ki ne vključuje samo znanstvenih ved s področja humanistike, temveč tudi sodobne računalniške tehnologije, je bil naravnan interdisciplinarno in bo kot tak lahko prispeval k nadaljnjemu povezovanju zelo različnih panog, med drugim kot zgled za tovrstno sodelovanje. Z metodami raziskovalnega dela je projektna skupina nujno dostopala do tujih znanj in kulturne dediščine zunaj meja Slovenije (bibliotečne baze, knjižnično in arhivsko gradivo) in dopolnjevala védenje o slovenskem prostoru v tujini. Vzgoja kadrov se odraža na dva načina: 1) V projektu so sodelovali raziskovalci več generacij, ki so bili v razmerju mentor/profesor–študent povezani že v času dodiplomskega in podiplomskega študija in bodo znanstveno tesno sodelovali tudi v prihodnje; 2) Raziskovalci so svoje izkušnje, spoznanja in metode dela kot mentorji in somentorji prenesli na svoje mlade raziskovalce in jih usmerjali v nadaljnje raziskovanje problematike projekta; v projekt sta bili vključeni dve mladi raziskovalki – 1) jezikoslovka in zgodovinarka in 2) jezikoslovka in literarna zgodovinarka –, ki sta se v svojih doktorskih nalogah ukvarjali tudi s tematiko projekta. Možnosti uporabe novih spoznanj in ugotovitev v družbi so zelo široke, sama uporaba pa bo imela dolgotrajne učinke. Delo na projektu je med drugim utrdilo znanstvene stike slovenskega prostora s tujino. Rezultati raziskav Zoisovega in Kopitarjevega življenja in dela bodo denimo relevantni za zgodovinopisje, kulturno zgodovino in slavistiko Srednje Evrope, Rusije in Balkana.
Pomen za razvoj Slovenije
Pri številčno majhnih evropskih narodih, kot je slovenski, sta kultura in jezik temeljna konstitutivna elementa, zato je za ustrezno razumevanje preteklosti njihovega prostora tem pomembnejše poznavanje vloge humanističnih osebnosti, ki so se v »prednacionalni dobi« tako ali drugače ukvarjale z današnjim nacionalnim prostorom in bile hkrati s svojo dejavnostjo vpete v širše evropske tokove. Znanstveni rezultati projekta, ki je bil izrazito vpet v področje kulturne zgodovine, imajo oziroma bodo imeli neposreden pomen za kulturni razvoj slovenskega prostora, vključno z implikacijo spoznanj v izobraževalno-pedagoških procesih, saj je velika večina sodelujočih raziskovalcev hkrati univerzitetnih učiteljev, in sicer na treh slovenskih univerzah (Ljubljana, Koper in Nova Gorica), eden pa gostujoči profesor v tujini. Rezultati so in bodo prispevali k spoznavanju materialne in nematerialne kulturne dediščine in k utrjevanju zavesti o njenem pomenu. Dva konkretna primera: 1) Uporaba in ovrednotenje arhivskih fondov nekaterih rodbin v slovenskih in tujih arhivih sta neposredno prispevala k védenju o pomenu (tega) gradiva za kulturno zgodovino slovenskega in širšega prostora in s tem k varovanju arhivskega gradiva kot materialne kulturne dediščine. 2) Popularizacija novih spoznanj je oziroma bo še prispevala k ustrezni obeležitvi in zaščiti (razglasitvi za kulturni spomenik) dveh stavbnih objektov – novoodkrite rojstne hiše Primoža Trubarja in novoodkritega zadnjega doma Janeza Vajkarda Valvasorja ter k postavitvi nove muzejske zbirke na gradu Bogenšperk. Raziskave o vodilnih humanistih slovenskega prostora v njihovem socialnem in kulturnem okolju skozi tri ključna stoletja pred formiranjem modernega slovenskega naroda in artikuliranjem idej(e) o slovenski državnosti so ustvarile podlago za promocijo države in njene kulture v evropskem in širšem prostoru. Upoštevaje, da so »kulturna blagovna znamka« Slovenije poleg njenega jezika in kulture zlasti njene evropsko uveljavljene osebnosti, bodo nova spoznanja in sintetični prikazi nekaterih temeljnih vprašanj iz slovenske preteklosti uporabni v promocijskem smislu tudi na dolgi rok. Tako kakor sta bila denimo Trubar in Valvasor pritegnjena v promocijo Slovenije v času njenega predsedovanja Evropski uniji.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
