Projekti / Programi
Strategije razvoja na sodobnih družinskih kmetijah
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.03.02 |
Humanistika |
Antropologija |
Socialna in kulturna antropologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| S220 |
Družboslovje |
Kulturna antropologija, etnologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.05 |
Humanistične vede |
Druge humanistične vede |
Agrarna antropologija, kulturna ekologija, družinsko kmetovanje, razvojne strategije, odnosi med generacijami in spoloma
Raziskovalci (5)
Organizacije (2)
Povzetek
Predlagani projekt ima znanstveno izhodišče v aktualnih problematikah agrarne antropologije, antropologije kmetov, agrarne zgodovine, ruralne demografije, ruralne sociologije in drugih disciplin, ki preučujejo ruralna območja. V novejšem času je precej aktualno vprašanje družinskega kmetovanja, ki se kaže v porastu raziskav na to temo, in sicer tako v svetu kot tudi v Sloveniji. Ta porast je posledica vsaj treh dejavnikov: prvič, družinsko kmetovanje je še vedno prevladujoča oblika kmetovanja; drugič, zagotavljanje prehranske varnosti je zaradi globalnih demografskih trendov in klimatskih sprememb prednostna naloga razvoja kmetijstva v svetu, in tretjič, zaradi omejene prehranske varnosti v Sloveniji je njeno zagotavljanje eden izmed bolj pomembnih ciljev kmetijskega razvoja, ki pa je opredeljen kot trajnosten. S tega vidika je znanje o razvojnih usmeritvah nosilcev družinskega kmetovanja zelo pomembno.
Temeljna usmeritev slovenske kmetijske politike je večnamensko trajnostno naravnano kmetijstvo, ki si poleg kakovostne prehrane in zagotavljanja prehranske varnosti prizadeva za ohranjanje poseljenosti podeželskega prostora in kulturne krajine, varstvo kmetijskih zemljišč in voda pred onesnaženjem ter trajno povečevanje tekmovalne sposobnosti kmetijstva. Tako opredeljenim ciljem pa ne govorijo v prid obstoječa dejstva, ki kažejo majhno izkoriščenost gospodarskega potenciala družinskih kmetij. Prav s ciljem, da se pospeši strukturne spremembe na kmetijskih gospodarstvih, se v Sloveniji izvajata ukrepa zgodnjega upokojevanja kmetov in pomoči mladim prevzemnikom. V predlaganem projektu nas zanima, ali so kmečka gospodinjstva, ki so prejemniki tovrstnih podpor, nosilec prav večnamensko trajnostno zasnovanega razvoja? Temeljni cilj predlaganega projekta je torej raziskati, kakšna sta razvojni potencial in usmerjenost kmetij, ki so prepoznane kot poglavitne izvajalke omenjenih ciljev.
Razvojno usmerjenost družinskega kmetovanja so zajele predvsem raziskave v okviru obravnav družinskih kmetij kot podjetij in družin obenem, razprav o njihovi modernizaciji ter spreminjajočih se vlogah med spoloma in generacijami na družinskih kmetijah. Trajnostni razvoj kmetovanja pa je s tega vidika predmet poglobljenega preučevanja zlasti kulturnih ekologov in agrarnih antropologov.
Predlagana raziskava vključuje več stopenj in metod dela ter predvideva fleksibilno kombinacijo antropoloških in socioloških metod in tehnik, tako kvantitativnih kakor kvalitativnih, da bi pridobili predvsem nova znanja o razvojnih strategijah družinskega kmetovanja in o profilih razvojnikov kakor tudi splošnejše antropološke uvide v kulturne podmene o razvoju pri slovenskih kmetih. Raziskava bo vključevala tudi kritično presojo uporabnosti obstoječih konceptov, terminologije in teorij, ki se uporabljajo na področju ruralnih študijev.
Projekt bo trajal tri leta. V prvem letu so načrtovani zbiranje in analiza relevantne znanstvene in strokovne literature, analiza obstoječe anketne podatkovne zbirke in priprava na terensko delo. Drugo leto bo pretežno posvečeno terenski raziskavi. Standardne etnografske metode in tehnike, kot je opazovanje z udeležbo, predvidevajo bivanje na terenu kontrastnih lokacij (z omejenimi/ugodnimi pogoji za kmetovanje), izvedbo polstrukturiranih intervjujev z izbranimi sogovorniki ter vodenje etnografskega dnevnika. V tretjem letu bodo opravljene analize terenskega materiala in izdelano bo končno poročilo.
Pomen za razvoj znanosti
Rezultati antropološko zasnovanega projekta so prinesli nova znanja o razvojnih strategijah družinskega kmetovanja, saj so skozi perspektivi spola in generacije kritično dogradili uveljavljen Van der Ploegov model razvojnih strategij družinskih kmetij. Antropološka raziskava večgeneracijskih kmečkih družin na lokacijah z ugodnimi in neugodnimi pogoji za kmetovanje je pokazala, da se družinske kmetije, v katerih se njeni člani skupno in sproti pogajajo o pomembnih odločitvah o smereh delovanja kmetije, lažje in uspešneje spopadajo z ekonomskimi, ekološkimi in globalnimi izzivi ne glede na velikost posesti, proizvodne in neproizvodne dejavnosti na kmetiji, opremljenost z mehanizacijo, število članov, njihovo izobrazbo in zaposlenost na kmetiji oz. zunaj nje. Pristop, ki se je osredotočil na analizo življenjskih karier starejših in mlajših članov družin, njihovo razumevanje razvoja skozi vsakodnevno delovanje v konkretni skupnosti in širšem okolju je tudi pokazal, da razločna tradicionalna delitev dela po spolu in generacijah ni nujno zaviralni dejavnik inovativnih sprememb na kmetijah ob zagotovilu, da je vsaka dejavnost, ki jo opravljajo družinski člani med njimi pozitivno vrednotena. Torej je šele antropološko zasnovana terenska raziskava pojasnila rezultat predhodne sociološke anketne raziskave, da so z razvojnega vidika bolj obetavne kmetije, ki so prejemnice podpor za mlade prevzemnike in zgodnje upokojence v primerjavi s kmetijami, ki takih državnih pomoči niso pridobile, čeprav so kmetije prejemnice obeh oblik pomoči kazale neprožno organizacijo dela po spolu in generacijah. Da so kmetije, ki imajo zagotovljenega naslednika – zlasti kmetije prejemnice obeh oblik pomoči – ki je »dejanski« gospodar, ki se z drugimi družinskimi člani pogaja o inovativnih usmeritvah delovanja kmetije in se o njih skupno odločajo, je bilo moč razkriti šele z opazovanjem družinske dinamike odnosov, kar anketna raziskava ni zajela. S tega vidika so rezultati raziskave pokazali, da je Van der Ploegov model razvojnih strategij nujno razlagati skozi sinhrone in diahrone življenjske cikle posamične kmetije oz. njenih članic in članov, iz katerih lahko razberemo, v katerih kontekstih (odločilni mejniki in prelomne točke) in obdobjih se določene strategije razvoja prakticirajo, oz. so spogajane med družinskimi člani, in v katerih kontekstih se ne prakticirajo. Taka razširitev razlagalnega dometa Van der Ploegovega modela pa kliče po uporabi konceptov, kot so osebnost, vrednota, upanje, s katerimi se lažje sooči moralne ekonomije oblikovalcev razvojnih politik na eni strani in dejavnih akterjev na terenu na drugi strani. Rezultati projekta prispevajo nova znanja o sodobni transformaciji podeželja v Sloveniji nasploh in kmetijstva posebej tako v okviru redkih primerov domače etnološko-antropološke obravnave tovrstne problematike, dograjujejo spoznanja agrarnih ekonomistov in ruralnih sociologov o razumevanju razvojnih strategij s strani akterjev na terenu, in so uporabni za primerjalne analize študij, ki prevprašujejo neskladja med vizijami oblikovalcev evropskih političnih projektov trajnostno naravnanega kmetovanja in njihovega dojemanja in izvajanja v praksi kmetovalcev. Nenazadnje je raziskava dokazala pomembnost večdisciplinarnega pristopa obravnave razvojnih problematik, še posebno prispevek socialne antropologije, ki s svojo konceptualno orodjarno in terenskim pristopom izkazuje veliko razlagalno moč v primerih, ko druge znanstvene discipline zatajijo.
Pomen za razvoj Slovenije
Rezultati projekta, ki pojasnjujejo dojemanje razvoja in njegovo prakticiranje pri poglavitnih naslovljencih razvojnih strateških nacionalnih dokumentov, tj. pri nosilcih prevladujoče oblike kmetijske dejavnosti v Sloveniji – družinskega kmetovanja, so uporabni za kmetijstvo kot gospodarsko panogo. Razvojne strategije samih nosilcev družinskega kmetovanja so namreč praviloma prezrte v samem raziskovanju družinskega kmetovanja in v prevladujočih javnih razpravah, ki bolj podarjajo usklajevanje nacionalne kmetijske politike z zavezujočimi uredbami SKP kot pa potrebo po razumevanju vsakodnevnega delovanja izvajalcev družinskega kmetovanja. Rezultati so referenčni tudi za oblikovalce in izvajalce Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014–2020, ki se ponovno zavzema za izboljšanje konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja skozi generacijsko pomladitev (mladi prevzemniki kmetij), in si prizadeva za večjo kakovost življenja na podeželju in diverzifikacijo podeželskega gospodarstva. Pridobljena znanja o delovanju nosilcev »trajnostnega razvoja« na terenu so tudi pomembna povratna informacija oblikovalcem Resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do 2020 še posebno v delu, ki obravnava večnamensko trajnostno kmetovanje. Neposredno bodo rezultati uporabni za kmetijske svetovalce, še posebno svetovalce za kmečko družino pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, saj bodo lahko primerjali in soočili svoja opažanja na terenu z izsledki pričujoče študije. S pedagoškim transferjem in razširjanjem pridobljenih rezultatov na domačih in mednarodnih znanstvenih konferencah in v okviru drugih strokovnih in medijskih dogodkov raziskovalna skupina prispeva tako k vzgoji kadrov kot tudi k mednarodnim in domačim znanstvenim mreženjem.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
