Projekti / Programi
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.11.00 |
Humanistika |
Teologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H002 |
Humanistične vede |
Teologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Sveto pismo, literatura, beseda kot simbol, prevod, semantika, stilistika, retorika, folkloristika, Avguštin o znamenjih, zgodovina, homiletika, katehetika
Raziskovalci (10)
Organizacije (2)
Povzetek
Sveto pismo Stare in Nove zaveze predstavlja univerzalno zgodovino kot vse obsegajočo zgodbo o svetu od stvarjenja do eshatološke dopolnitve. To sestavlja osnovni teološki okvir, ki je utelešen v veroizpovedih, simbolih in liturgijah in ga razlagajo v različnih komplementarnih pristopih in metodah v znanosti, umetnosti in religiji. Svetopisemska vizija univerzalne zgodovine temelji na ključnem mestu in metaforičnem pomenu besede v Svetem pismu ter v judovsko-krščanski religiji in kulturi, ki obsega kozmološke in osebnostne razsežnosti v intenzivnem medsebojnem delovanju. Bog se obrača na zemljo (Iz 1,2; Ag 1,11; Ps 50,4), govori naravnim bitjem (1 Mz 1,11; 3,14; Iz 45,8; Job 37,6; 38,35) in jih kliče po imenu (Iz 40,26; Ps 147,4). Kozmična razsežnost Božje govorice prek stvarstva izstopa v pesniškem opisu v Ps 19,2-7 in Ps 29. V Ps 29,4-5 beremo: »To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede.« V osebnem razmerju se Božja beseda sporoča v sanjah, videnjih, glasovih iz oblakov, kakor tudi neposredno človekovemu umu in srcu. V kontekstu izročil o stvarjenju, izvolitvi in zavezi se posebna teža pripisuje vlogi Jezusa iz Nazareta kot »središča časa« v Novi zavezi.
Znanstveno izhodišče projekta je nesporna ugotovitev primerjalnega študija filozofije in teologije, da judovsko-krščanski koncept besede bistveno dopolnjuje koncept besede v splošni rabi jezika in v filozofiji jezika. Semantični in hermenevtični obseg svetopisemskega koncepta besede določa religijsko hermenevtiko, smeri razvijanja sistematične teologije in smeri raziskovanja zgodovine Cerkve. Religijskim in humanističnim vedam dodaja kriterije, ki za splošno raziskovanje humanistike niso samoumevni. Zgodovina filozofije, bibličnih ved in teologije omogoča ugotovitve, pod katerimi vidiki judovsko-krščanski koncept besede dopolnjuje splošni koncept besede, posledično komunikacije in dialoga. Eno izmed pomembnih področij raziskovanja koncepta besede v takšnem širšem kontekstu sta teorija in praksa prevajanja na splošno in posebej prevajanja Svetega pisma. Drugo pomembno področje raziskovanja je transformacija svetopisemskih motivov in simbolov v literaturi poznejših obdobij.
Zasnova interdisciplinarnega projekta »Beseda v dialogu« temelji na osrednjem pomenu koncepta besede v naši kulturi in na dejstvu, da na področju eksegeze svetopisemske in splošne literature, sistematične teologije in zgodovine Cerkve obstaja zelo malo študij, ki koncept besede obravnavajo v širšem kulturnem, medkulturnem in med-religijskem kontekstu. Člani raziskovalne skupine s področij biblicistike, literarne zgodovine, sistematične teologije in zgodovine Cerkve si zastavljajo nalogo, da na temelju ustrezne primerjalne analize izbranih področij in konkretnih primerov pridejo do spoznanja, kako funkcionira vsakršna in posebej svetopisemska beseda v konkretnem kulturnem okolju v sporočanju vrednot, iluzij, propagande, magije in »mistifikacije« oblasti. Člani projektne skupine se soočajo z izzivom iskanja resničnih možnosti dialoga med posamezniki, skupinami, narodi, religijami in kulturami. S tem izzivom se odpira vprašanje, kako lahko teologija stopi v tvoren dialog s sodobno znanostjo in umetnostjo. Edinstveno širok semantični pomen svetopisemskega koncepta besede določa znanstveno izhodišče projekta, omejen izbor dokumentov za natančnejšo analizo pa omogoča njegovo izvedljivost in izvirnost.
Pomen za razvoj znanosti
Poglavitna naloga projekta BESEDA V DIALOGU je bila na eni strani analitična presoja načinov rabe besedišča, metaphor, simbolov, personifikacij in različnih vrst nasprotja v literaturi, in na drugi strani kritične presoje pogledov, ki obravnavajo temeljna vprašanja o izvoru in pomenu besed, metafor, simbolov in personifikacij ter prikazujejo resničnost na vseh ravneh sveta, družbe in individualnega življenja. Ker se tem sredstvom komunikacije posveča zelo malo pozornosti, je bil namen projekta zapolniti to vrzel. Podobe, metafore in alegorije, ki jih najdemo v življenju v okviru vidnega sveta, zrcalijo vsakdanjo izkušnjo, dejanske in vidne resničnosti, medtem ko manifestirajo poseben odziv v razmerju do vseh mogočih vidikov izražanja resničnosti in resnice v dialogu na kozmični, družbeni in osebni ravni. Literarna besedila niso omejena na en jasen pomen, zato zgodbe in pesmi lahko dojemamo tako na preprostem kot na najglobljih ravneh. Semantična in literarna sredstva izražanja, kot so govorne figure in besedna igra, v večini primerov kažejo na nedoumljive globine razmerja med Bogom in človeštvom. Osnovni dobesedni pomen določenih besed dopušča ustvarjalno možnost, da jih je mogoče vzeti iz splošnega pomena in jih uporabiti v kontekstu neke druge vrste. Prvenstvo dobesednega pomena, v nasprotju z različnimi alegoričnimi branji, je ostalo vodilno načelo tako judovske kot krščanske interpretacije Svetega pisma. Dobeseden in meta-foričen pomen delujeta vzajemno tako, da metaforični pomen razširja osnovni pomen na področja, ki presegajo čas in prostor. Člani projektne skupine so upoštevali sodobno orientacijo biblične interpretacije, ki je premostila delitev med splošno in svetopisemsko literaturo. Metode »narativna kritika«, »narativna teologija« in »nova hermenevtika« na področju teologije temeljijo na pripovednih in pesniških značilnostih Svetega pisma. Najzvestejši vidik narativne teologije je naraščajoče zanimanje za to, da bi Sveto pismo razumeli kot literaturo. Vrednotenje pripovedi v osnovnih literarnih vrstah, kot so zgodovina, mit, avtobiografija, biografija, prilike ali alegorije, je povsem v skladu s časovno in zgodovinsko sestavo človekove eksistence, ki je neločljivo povezana s spominom in pričakovanjem. Svetopisemske zgodbe odražajo skupne življenjske izkušnje in predstavljajo naučinkovitejšo sredstvo v vzgoji na vseh ravneh. Prikazi življenja v umetniških in literarnih načinih izražanja pomena življenja razkrivajo zamotane psihološke in sociološke mehanizme in specifične življenjske situacije, ki vodijo v moralno moč, zmoto, iluzijo in konflikt. Situacije splošnega družbenega nereda, raznolikost v religioznem in moralnem verovanju, praksah in prepričanjih stimulirajo občutljivost za moralo in odpirajo nove možnosti dialoga v odprtosti do kritične, primerjalne in konstruktivne razlage razsežnosti življenja. Pogledi na naravo in na vlogo besed, metafor in simbolov od antike do sedanjosti zrcalijo različne smeri njihove interpretacije. V moderni dobi so ustrezna vprašanja: Kako to, da simboli tako močno zaznamujejo naše življenje? Na kakšen način simbolika vpliva na naše življenje na osebni, medosebni in družbeni ravni? Kako lahko razširimo svoje teoretične diskusije o analizi simbolov, da bi zajeli antropološke, psihološke in družbene vidike? Kako je mogoče potegniti stalno črto med antičnimi, oddaljenimi kulturnimi tradicijami in tistimi, ki sodijo v današnji svet? Kako resničnost na kozmični, družbeni in osebni ravni določa možnosti dialoga z besedami in brez besed v izražanju resnice in njenega nasprotja?
Pomen za razvoj Slovenije
Kulturno zgodovino in obliko komunikacije ljudi je mogoče zasledovati preko besed kot simbolov, preko simbolov pa se pomen poezuje z interpretacijo, akcijo in interakcijo. Problem kritičnega ocenjevanja konceptov in simbolov se očitno kaže v tem, da vsak diskurz lahko besede, koncepte in simbole razloži le delno, racionalno. To pomeni, da določen diskurz ne more zaobjeti vseh dejavnikov, ki določajo pomen na ontološki, eksistenialni in umetniški in ustvarjalni ravni. Po drugi strani pa je problem analize literarnih besedil v dejstvu, da sam proces analize neizbežno omejuje možnosti celostnega pristopa v dojemanju in presojanju bistva in namena vsebine. Po raziskavah Irene Avsenik Nabergoj prestop prek čutnega sveta z rabo simbolov odpira najnovejše vprašanje literarnih in umetniških reprezentacij katere koli resničnosti in resnice: Kakšna je narava fikcije, ki v različnih literarnih vrstah in zvrsteh predstavlja izkušnjo in percepcijo objektivnih dejstev pod vtisom subjektivne percepcije in interpretacije v osebni in zgodovinski perspektivi? Fikcija se večinoma povezuje s pridobivanjem izkušnje in z interpretacijo pesniških besedil, ki predstavljao večjo ali manjšo harmonijo življenjskih pojavov preko resničnosti in resnice s posnemanjem in izražanjem resničnosti, kot se kaže v razponu od najbolj sublimnih namigov na Boga in njegovo svetost v Svetem pismu, na bogove in polbogove v grško-rimski kulturi, do najbolj preprostih resnic v različnih tipih folklore in v opisih narave ali motivov človekovih karakteristik. Preko njihovih živih in celostnih podob resničnosti pesniki posredujejo resničnost in resnico veliko bolj prikupno in razumljivo, kakor to dosežejo intelektualni diskurzi. Simboli nas obkrožajo vedno in povsod tako v osebnem kot v družbenem življenju. Simboli posredujejo pomene in prinašajo živopisne podobe predmetov, ki jih našemu razumu sporočajo neposredno. Morda je najmočnejši vseh človekovih simbolov jezik, sistem govornih in včasih pisnih reprezentacij, ki so kulturno specifični in sporočajo pomen o svetu, o našem življenju in družbi in o naši identiteti. Jezik je pomemben vir kontinuitete in identitete v kulturi. Fizično in ekonomsko bogastvo je odvisno od čustvenega, duhovnega in mentalnega zdravja. V okviru tega projekta si zastavljamo kot cilj sodelovanje v utrjevanju osebne in narodne identitete z veliko skrbjo za vlogo jezika za našo kulturo. Ker je jezik eden najotipljivih simbolov kulturne in skupinske identitete, si člani projektne skupine prizadevajo za razvoj ustrezne slovenske terminologije v primerjavi z drugimi jeziki. Raba simbolov v Svetem pismu in v poznejši judovsko-krščanski hermenvetiki neposredno in posredno zadeva problem moralnosti in etike. Termina »moralnost« in »etika« včasih v vsakem jeziku uporabljajo kot sinonima za moralna verovanja ali prakse na splošno. Termin »moralnost« zadeva človekov čut za razlikovanje med pravilnim in napačnim v načelu in med dobrimi ter slabimi osebami ali značaji v življenjskih situacijah. Zdi se, da nam moralnost govori intuitivno prek vesti in prek imaginativnega glasu, ki v nas prebuja čustva kot bistven element moralnega življenja. Simboli izražajo tisto, česar ni mogoče povedati, in skrivnosto združujejo neskladnosti. Ker je namen vseh resničnih simbolov usmerjati posameznika proč od površinskih zadev življenja k središču eksistence, vsi simbolni pojavi pripadejo v dve tipični kategoriji ali pola eksisgtence, okoli prihajanja v življenje in odhajana, luči in teme, dobrega in slabega. Imaginativni svet nas vodi preko vezi konkretne forme k pomenu eksistence v polnosti. Simbol ima večstranski pomen, zato njegovega izvora in cilja pogosto ni mogoče izraziti zadovoljivo.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
