Projekti / Programi
Opredelitev stroškovno učinkovitejših strategij ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 4.03.08 |
Biotehnika |
Rastlinska produkcija in predelava |
Ekonomika agroživilstva in razvoj podeželja |
| Koda |
Veda |
Področje |
| S187 |
Družboslovje |
Ekonomika kmetijstva |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 4.01 |
Kmetijske vede in veterina |
Kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo |
avtohtone pasme, ekonomsko vrednotenje, metoda konkurenčne ponudbe
Raziskovalci (8)
| št. |
Evidenčna št. |
Ime in priimek |
Razisk. področje |
Vloga |
Obdobje |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
21233 |
Danijela Bojkovski |
Živalska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2014 - 2017 |
224 |
| 2. |
10890 |
dr. Emil Erjavec |
Rastlinska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2014 - 2017 |
1.182 |
| 3. |
16329 |
dr. Luka Juvančič |
Rastlinska produkcija in predelava |
Vodja |
2014 - 2017 |
423 |
| 4. |
33043 |
Klavdija Kancler |
Živalska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2014 - 2017 |
37 |
| 5. |
06537 |
dr. Dragomir Kompan |
Živalska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2014 - 2017 |
740 |
| 6. |
19316 |
dr. Aleš Kuhar |
Rastlinska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2016 - 2017 |
670 |
| 7. |
06832 |
dr. Jurij Pohar |
Živalska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2014 - 2017 |
212 |
| 8. |
28180 |
dr. Mojca Simčič |
Živalska produkcija in predelava |
Raziskovalec |
2014 - 2017 |
416 |
Organizacije (2)
Povzetek
1) Opredelitev problema
Kljub zaostanku v proizvodnih in/ali kakovostnih parametrih v primerjavi z modernimi pasmami, reja avtohtonih pasem ostaja smotrna alternativa rejcem domačih živali. Med razlogi za rejo avtohtonih pasem rejci izpostavljajo prilagojenost na lokalno specifične proizvodne razmere. Z rejo avtohtonih pasem torej rejci znižujejo proizvodna tveganja in nemalokrat celo kompenzirajo zaostanek v proizvodnem potencialu.
Poleg socialno-ekonomskega vidika ima reja avtohtonih pasem tudi širšo družbeno relevanco. Tovrstne reje so vir številnih ekosistemskih storitev, od katerih imajo nekatere tudi status javnih dobrin (biotska raznovrstnost, kulturno izročilo, kulturna krajina, prehranska varnost, itd). Morebitno zmanjševanje ali opuščanje reje avtohtonih pasem bi zato, poleg neposredne ekonomske škode rejcem, prineslo tudi škodo v širšem družbenem pomenu. V prvi vrsti je s tem povezana nevarnost genske erozije in s tem potencialne izgube zanimivih selekcijskih proizvodnih lastnosti avtohtonih pasem (odpornost, prilagojenost). Podobno velja za izgubo tradicionalnih načinov reje ter s tem povezanih tradicionalnih znanj in veščin, vključno z načini predelave v tradicionalne kmetijske proizvode in živila. V povezavi s slednjim kaže omeniti izgubo potenciala za pozicioniranje tradicionalnih kmetijskih proizvodov in živil v določenem (praviloma višjem) tržnem segmentu. Izpostaviti kaže tudi simbolno vrednost avtohtonih pasem, ki predstavljajo pomemben vidik socialnega kapitala v območjih, poznanih po tovrstnih rejah. Njihovo opuščanje pomeni hkrati tudi zmanjšanje promotivne vrednosti nekega območja, zlasti v povezavi s turizmom oziroma gastronomijo.
Problem izumiranja pasem domačih živali je v zadnjih letih postal pomembno družbeno vprašanje in predmet znanstvenih raziskav in ukrepov za njihovo ohranjanje. Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v poročilu o stanju svetovnih živalskih genskih virov (FAO, 2007) poroča, da na svetu vsak mesec izgubimo eno pasmo domačih živali in opozarja na nepovratno izgubo avtohtonih pasem domačih živali. Države si prizadevajo za zajezitev negativnih trendov z uveljavljanjem določil mednarodnih sporazumov, kot sta Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD, 2010) in njen izvedbeni dokument, Strateški načrt ohranjanja biotske raznovrstnosti do 2020 (CBD, 2010). V omenjenih sporazumih se pogodbene stranke obvezujejo k razvoju strokovnih podlag za trajno in ekonomsko vzdržno ohranjanje in rabo živalskih genskih virov. Pri razvoju strokovnih podlag je potrebno upoštevati ekonomske, socialne, kulturne in etične vrednosti živalskih genetskih virov. Vse te razsežnosti je potrebno upoštevati tudi pri metodah ekonomskega vrednotenja živalskih genetskih virov, ki predstavljajo osnovo za načrtovanje javno-finančnih podpor in drugih ukrepov za doseganje ciljev, povezanih z ohranjanjem avtohtonih pasem domačih živali.
Republika Slovenija se kot podpisnica Konvencije o biotski raznovrstnosti zavezuje k razvoju strokovnih podlag, ki bi omogočile doseganje zastavljenih ciljev na področju biotske raznovrstnosti in živalskih genskih virov. Med ukrepi za doseganje teh ciljev v Sloveniji pa kaže izpostaviti PRP plačila 2. stebra (kmetijsko okoljski podukrep Reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali) in državne pomoči po načelu 'de minimis' za rejce plemenskih živali, vključenih v program »genske banke«.
Kljub javnofinančnim spodbudam in drugim oblikam aktivnega vključevanja države v ohranitev in rejo avtohtonih pasem domačih živali v Sloveniji, stanje ostaja nezadovoljivo. Populacija slovenskih avtohtonih pasem in število živali, vključenih v zgoraj navedene podporne ukrepe ne dosegata ciljev, opredeljenih v Pravilniku o ohranjanju biotske raznovrstnosti v živinoreji (Ur.l. RS, št. 90/2004) in Programu varstva biotske raznovrstnost v živinoreji za obdobje 2010-2016 (Program, 2010). Populacija posameznih pasem oz. števila plemenic, ki so osnova za določanje stop
Pomen za razvoj znanosti
Raziskovalni projekt je prvi v Sloveniji, ki se posveča problematiki ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali in proučuje socialni ekonomske dejavnike, ki vplivajo na njihovo ohranjanje. Prav tako je prvi projekt, ki bo apliciral metodo konkurenčne ponudbe na avtohtonih pasmah domačih živali in predlagal najbolj učinkovite sisteme javnih podpor.
Stroškovno učinkovite ekonomske spodbude za ohranjanje avtohtonih pasem domačih živali bomo določali s pomočjo metod konkurenčne ponudbe. Metoda konkurenčne ponudbe ustvarja navidezen trg in ustvari tržne priložnosti za vrednotenje in plačilo okoljskih storitev. Pri konkurenčnih ponudbah pride do konkurenčnega obnašanja kupcev (v primeru ohranjanja je to država), ki za ohranjanje ponudi določeno ceno. V povratni konkurenčni ponudbi, pa se konkurenčno obnašajo rejci, ki med seboj konkurirajo in prodajajo storitev ohranjanja enemu kupcu (državi). Posledica je značilno padanje cen pri storitvah ohranjanja (Greenhalgh in sod., 2007). Na trgih, kjer deluje več prodajalcev (rejci) in eden kupec (vlada), metoda konkurenčne ponudbe pomembno pripomore k učinkovitemu razporejanju omejenih finančnih sredstev. Pri konkurenčni ponudbi namenjeni ohranjanju živalskih genetskih virov, katerih cilj je nakup storitev ohranjanja, so ponudbe definirane v obliki stroškov na enoto doseženega cilja (npr. strošek na ohranjeno žival). Ponudbe so razvrščene od najnižje do najvišje, kar omogoča izvajalcu identifikacijo najbolj konkurenčne ponudbe. Ta značilnost metode, omogoča izvajalcu stroškovno učinkovitost in nakup storitev ohranjanja po najnižji ceni, na enoto doseženega cilja (Greenhalgh in sod., 2007). Po podatkih iz literature, je bila metoda konkurenčne ponudbe do sedaj opravljena izključno za namene ohranjanja rastlinskih naravnih virov in ekosistemskih storitev in po nam dosegljivih podatkih do danes še ni bila uporabljena pri ohranjanju živalskih genskih virov. Metodo konkurenčne ponudbe bomo tako prvič uvedli na primeru ohranjanja avtohtonih živalskih genskih virov, kar dodatno krepi znanstveno relevantnost projekta in metode. Raziskava predstavlja zato tudi napredek na znanstvenem področju ekonomike naravnih virov.
Pomen za razvoj Slovenije
Glavni pomen raziskovalnega projekta je v tem, da nosilcem odločanja v kmetijski politiki in tudi ostalim deležnikom daje vpogled v učinkovite načine ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali. Poleg teoretičnih in analitičnih podlag bomo v okviru projekta oblikovali tudi tudi praktične predloge, ki bi jih nosilci odločanja in ostali deležniki lahko uporabili pri oblikovanju politik ohranjanja in določitvi plačil znotraj Programa razvoja podeželja in drugih podpornih ukrepov, povezanih z ohranjanjem in rejo slovenskih avtohtonih pasem.
Del rezultatov projekta je namenjen krepitvi zaznane kakovosti in s tem potenciala za dodajanje vrednosti kmetijskim in živilskim proizvodom avtohtonih pasem. S tem se projekt naslavlja neposredno na rejce, skupine proizvajalcev in gospodarske družbe, ki tržijo proizvode in storitve, povezane z rejo avtohtonih pasem.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2015,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2015,
zaključno poročilo
