Projekti / Programi
Jezik in znanost: možnost realizma v moderni filozofiji
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H001 |
Humanistične vede |
Filozofija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Realizem, jezikovni obrat, filozofija jezika, znanost, sodobna filozofija, filozofija razsvetljenstva, nemški idealizem
Raziskovalci (7)
Organizacije (2)
Povzetek
Realizem je morda najbolj izpostavljeno geslo filozofije 21. stoletja, na vrh javne zaznavnosti pa ga je v zadnjem desetletju spravilo sicer heterogeno gibanje s skupnim imenom »spekulativni realizem«. Ta miselna usmeritev se po stoletju jezikovnega obrata skuša izviti iz primeža postmodernih jezikovnih iger in neskončnih drsenj pomena v mreži razlik med znaki, kot prvi vzgib tega dolgotrajnega gibanja, ki je realnost zaprl v horizont človeške zavesti, njegovega jezika in družbenih form, pa so določili Kantov transcendentalizem. Projekt bo skušal podati konsistentno kritiko in predvsem dopolnitev teh po našem mnenju nenatančnih interpretacij zgodovine filozofije, ki jih zagovarja sodobni realizem, kot tudi formulirati alternativo, ki bi utemeljila možnost nekega drugega realizma, ki na bolj adekvaten način odpre prostor znanstveni konceptualizaciji realnosti.
V prvem sklopu raziskav si bo projekt prizadeval reinterpretirati razmerje med Kantovo trascendentalno gesto in obratom k jeziku, iz katerega so črpale filozofije v dvajsetem stoletju. Želimo izpostaviti, da je izvore drugega treba iskati že v predkantovski filozofiji, kar je toliko pomembneje, ker se je v obdobju od Locka do Humboldta filozofija jezika razvijala v tesni navezvi na epistemologijo in filozofijo duha, ki je domače področje kantovskega transcendentalizma. Zato je treba znova prebrati razsvetljensko filozofijo jezika, v kateri lahko spremljamo počasen premik od sistematičnih teorij narave jezikovnega znaka in pomena k historični perspektivi vprašanja izvora jezikov. Prav v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, se pravi v obdobju vrhuncev realistične metafizike, poteka vzporeden proces, ki jezikovnim strukturam nasprotno priznava čedalje večjo konstruktivno vlogo pri spoznavanju realnosti. Tu je prvič zrahljana povezava med spoznanjem in jezikom, vendar ne s preprosto ločitvijo, temveč znotraj širše perspektive, ki v luči antropoloških, klimatoloških in drugih hipotez omogoči Humboldtov jezikovni in posledično kulturni relativizem.
V drugem sklopu raziskav bomo izpostavili določeno tendenco v zgodovini odnosa med filozofijo in znanostjo, ki je ostala povsem spregledana, in predstavili novo branje zgodovine filozofije, ki v kantovski in pokantovski kontinentalni filozofiji ne bo videla dokončnega slovesa filozofije od realizma in absolutnega razkola med filozofijo in znanostjo. Hipoteza projekta je, da je na epistemološki ravni Kant s kompleksno strukturo empiričnega in transcendentalnega položil temelje realizmu, ki v nasprotju z racionalisti in empiristi skuša zagotoviti obstoj realnosti, ki ni predmet dvoma in obstaja za našim hrbtom. Na ravni odnosa filozofije do znanosti pa je spregledano dejstvo, da so predkantovski filozofi še stopali v neposredno konkurenco z znanostmi svojega časa, se udeleževali kontroverz in so ponujali svoje konkurenčne »pozitivne ontologije neposrednosti«, medtem ko Kantova filozofija, nasprotno, ponudi le filozofske pogoje možnosti fizikalnega, newtonskega popisa realnosti. V drugem sklopu raziskav bomo zato zasledovali danes povsem zanemarjene in spregledane realistične vzgibe kantovske in pokantovske filozofije vse do danes, ki se odražajo v razmerju indeference med filozofijo in znanostjo. V nasprotju z dvem običajnima stališčema, ki, v prvem primeri, filozofijo povzdigne visoko nad znanost (Heidegger) ali, v drugem primeru, v njej vidi le propedevtiko znanosti (zgodnji Wittgenstein), bi radi izpeljali kompleksnejšo matrico odnosa, po kateri filozofija pripozna realizem znanosti ravno v meri, v kolikor do njega zmore postati indiferentna.
Pomen za razvoj znanosti
Ena najbolj izpostavljenih, morda celo najbolj provokativna tema filozofije novega tisočletja je realizem v taki ali drugačni obliki. Mednarodni ugled vodje projekta in članov projektne skupine zagotavlja najširšo tako znanstveno kot javno propulzivnost raziskovalnih rezultatov. Kljub nekakšni razvpitosti izbrane teme pa si je projekt, kolikor gre za manjši temeljni projekt, zadal predvsem nalogo strogega znanstvenega dela najvišjih teoretskih standardov, ki bo neko problemsko področje, trenutno na žalost zaznamovano tudi s simptomi modne poljubnosti, začel misliti kot področje znanstvene strogosti.
Kakšen pomen za razvoj stroke bo imelo znanstveno delo v konkretnem smislu, bi lahko torej strnili v nekaj točk:
1. Najpomembnejši del raziskovalnega dela bodo seveda predstavljale originalne raziskave na svetovni ravni, kar omoča dialog z največjimi dosežki sodobne filozofije. Ob bok spekulativnemu realizmu ter ostalim novim realizmom skušamo postaviti svoj pojem realizma. Nova odkritja pričakujemo predvsem na treh področjih: a) iznajdba konstitutivne moči jezika v predkantovski, razsvetljenski filozofiji; b) preinterpretacija zgodovine filozofije iz pozicije realizma; c) mišljenje novega odnosa med filozofijo in znanostjo, ki poteka skozi operacije pripoznanja in absorpcije, a hkrati sprostitve in indiference.
2. Čeprav so raziskave zasnovane temeljno, je obenem njihova prednost ravno njihova sposobnost interdisciplinarnega povezovanja, ki vključuje vse znanosti, predvsem pa psihoanalizo, ekonomijo in v zadnjem času vse bolj tudi fiziko in biologijo. Načelna interdisciplinarnost je zastavek Ljubljanske lacanovske šole, idejnega središča tega raziskovalnega programa, že od njenega začetka.
3. Končni domet raziskav je seveda v vključevanju v mednarodne tokove filozofije in torej tudi v svetovni propagaciji neke smeri mišljenja. S tem projekt nadaljuje proces uveljavitve neke slovenske teoretske šole, torej Ljubljanske lacanovske šole, kot svetovno pomembnega znanstvenega dogodka.
4. Pomemben del znanstvenih raziskav je dvig ravni znanstvenega besednjaka, ki bo uporaben na drugih, ne le znanstvenih, področjih širše družbe znanja. Raziskovalci bodo storili pomembne premike na področju poenotenja, klasifikacije in uveljavitve znanstvene terminologije na trenutno zelo aktualnem področju filozofskih raziskav.
Pomen za razvoj Slovenije
Ker gre za temeljni raziskovalni projekt, je njegov neposredni vpliv na gospodarstvo sicer zelo omejen, zato pa rezultati raziskav ne bodo brez vpliva na družbo v vseh njenih vidikih, tudi v ekonomskem. Osrednja tema raziskovalnega projekta je odnos filozofije in znanosti, mišljenje znanosti v povezavi s pozicijo realizma pa zadeva vse plasti družbenega življenja. Analizo učinkov znanstvenega realizma je mogoče opraviti z najrazličnejših zornih kotov, političnega, ekonomskega, medijskega, pravnega, izobraževalnega, aktivističnega, z vidika državljanskih svoboščin itn.
Raziskovalni projekt želi podati teoretsko podlago za širše razumevanje vloge znanosti in njenega realizma v družbi. Raziskave so si za svoj predmet izbrale kompleksno razmerje med znanstvenim realizmom kot absolutnim horizontom vsakršne realnosti in hkratnimi procesi indiference in avtonomije idealnih, torej družbenih, kulturnih, jezikovnih entitet glede na znanstveno razodeto realnosti. V nasprotju z Nietzschejem, ki je trdil, da z naraščanjem poznavanja kavzalnosti upada raven moralne zavesti v družbi, bo projekt skušal izpostaviti ravno nasprotne povezave in odvisnosti med emergentnimi institucionalnimi dejstvi in reduktivnimi naravnimi dejstvi. Cilj projekta je izdelati logično matrico, po kateri se politično angažirana filozofija in antihumanizem znanosti ne izključujeta, temveč sta ravno korelativna. To je vselej bilo stališče tako vodje projekta kot Ljubljanske lacanovske šole v celoti.
Znanost je v preteklosti človeku vzela njegovo središčno pozicijo v vesolju, ga uvrstila v genealogijo drugih živih bitij itd., najbolj nelagodno znanstveno dejstvo današnjega časa pa je morda ekološka katastrofa in povečana verjetnost bližnjega izumrtja človeške rase. Naloga filozofije je, da poda in določi okvire mišljenja in delovanja ob soočenju s trdimi znanstvenimi dejstvi, ki nenehno destabilizirajo človekovo identiteto in vrednote neke kulture. Njena naloga je torej, da vzpostavi sistem kompenzacije načelnega antihumanizma znanosti. Nekaj idej za to, kako bi družba v prihodnje lahko absorbirala rezultate znanstvenega dela bo podal tudi predlagani projekt.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Vmesno poročilo,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Vmesno poročilo,
zaključno poročilo
