Vodo-odbojni pripravki so okolju prijazna rešitev za zaščito lesa in postajo vedno pogosteje uporabljena rešitev. Sušeča olja so poleg voskov in organosilikonskih spojin ena izmed najpomembnejših rešitev za vodo-odbojno obdelavo lesa. Tungovo olje se je doslej izkazalo za eno od najboljših učinkovitih rešitev za nebiocidno zaščito lesa. Vendar, tungovo olje, podobno kot druga olja, zaradi svoje visoke viskoznosti ne prodrejo globlje v les. Da se izboljša prodiranje olja v les, je treba uporabiti postopek vakuumsko-tlačne impregnacije. Vrste, ki smo jih uporabili v tej študiji so pomembne v srednji Evropi in sicer: kostanj (Castanea sativa), Evropski macesen (Larix decidua), rdeči bor jedrovina in beljave (Pinus sylvestris) in smreka (Picea abies). Navzem olja je odvisen od načina impregnacije in od uporabljene vrste lesa. Retencija tungovega olja je bila večja v primeru, ko smo čes impregnirali z vakuumsko-tlačnim postopkom. Penetracijo olja smo določali z magnetno resonanco (MRI). S to metodo smo pojasnili vpliv vrste lesa in postopka impregnacije na penetracijo in distribucijo olja v lesu po impregnaciji. MRI slikanje je zelo občutljivo na spremembo deleža tekočin v lesu in je kot tako tudi zelo primerna za spremljanje penetracije olja.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 2582665V okviru procesa 16+ je bila na Brdu Kitajski ministrski delegaciji predstavljena gozdno lesna veriga s poudarkom na persspektivnih tehnologijah.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 2574217Les je eden najbolj primernih okolju prijaznih vgradnih materialov. Čeprav je razgradnja lesa v naravi ključnega pomena za kroženje snovi v gozdnem ekosistemu, pa razgradnja vgradnega lesa predstavlja stalni problem v industriji. Do razgradnje pride predvsem zaradi aktivnosti lesnih gliv in bakterij, zato je omejevanje njihove rasti eden glavnih ciljev v razvoju impregnacijskih metod. Obstajajo številni načini zaščite lesa, ki najpogosteje temeljijo na omejevanju dostopnosti vode (termična obdelava) ali na aktivnosti različnih biocidov (amonijeva kvartarna spojina – ACQ). Problem se lahko rešuje tudi z uporabo naravno bolj odpornih vrst lesa, vendar so takšne vrste v Evropi pomanjkljive. Glavni cilj naloge je bil primerjati glivne združbe različnih lesnih materialov: smreka, duglazija in cedra, v različno obdelanih vzorcih smreke (termična obdelava in ACQ) pa smo primerjali glivne in bakterijske združbe. Uporabili smo dve metodi, in sicer PCR-DGGE (verižna reakcija s polimerazo – elektroforeza v denaturirajočem gradientu) in NGS (sekvenciranje naslednje generacije). Rezultati kažejo, da se mikrobne združbe v različnih vrstah lesa med seboj značilno razlikujejo, največje spremembe smo opazili v vzorcih smreke, obdelane z ACQ biocidom.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 4485542