Poskušali smo oceniti fiziološko ozadje in učinke presaditve celic CD34+ na diastolične parametre pri bolnikih z neishemično dilatativno kardiomiopatijo (DCM). V študijo je bilo vključenih 38 bolnikov z DCM NYHA razreda III in LVEF (40%, ki so prejli transendokardialno presaditev CD34+ celic. Celice CD34+ smo mobilizirali z G-CSF ter zbrali z aferezo ter transendokardialno vbrizgali na področja hibernacije miokarda. Bolnike smo po zdravljenju spremljali eno leto. Na začetku so bili ocenjeni obremenitveni tlaki znatno povišani (E / e ≥ 15) pri 18 bolnikih (skupina A) in zmerno povišani (E / e' (15) pri 20 bolnikih (skupina B). Skupine se niso razlikovale v starosti (54 ± 9 in 52 ± 10 let; p =0 .62), spolu (moški: 85% in 78%, p=0,57) ali LVEF (31 ± 7% in 34 ± 6%; p =0 .37). V primerjavi z bolniki iz skupine B so bolniki v skupini A imeli več segmentov z miokardno brazgotino (4.9 ± 2.7 in 2.7 ± 2.9; p = 0.03), hibernacijo miokarda (2.2 ± 1.6 vs. 0.9 ± 1.1; p =0.02) in daljši povprečni lokalni čas sprostitve na elektroanatomskem kartiranju (378 ± 41 ms vs. 333 ± 34 ms, p =0 .01). Med spremljanjem je prišlo do izboljšanja diastoličnih parametrov v skupini A (E/e′: od 24.3 ± 12.1 na 16.3 ± 8.0; p = .005), vendar ne v skupini B (E/e′: od 10.2 ± 3.7 na 13.2 ± 9.1; p = .19). Skladno s tem smo v skupini A ugotovili povečanje razdalje pri 6 minutnem testu hoje (z 463 ± 83 m na 546 ± 91 m; p = .03) in zmanjšanje NT-proBNP (z 2140 ± 1743 pg/ml na 863 ± 836 pg/ml; p = .02). Pri neishemični DCM se zdi, da diastolična disfunkcija sovpada z območjem miokardne brazgotine in hibernacije. Transendokardialna presaditev celic CD34+ lahko izboljša diastolične parametre pri teh bolnikih.
F.22 Izboljšanje obstoječih zdravstvenih/diagnostičnih metod/postopkov
COBISS.SI-ID: 3772588Heparin lahko izzove nastanek protiteles proti heparinskemu kompleksu s trombocitnim faktorjem 4 (PF4), kar lahko povzroči aktivacijo trombocitov in razvoj od heparina povzročene trombocitopenije (HIT). Ker presejalni test ELISA ne razlikuje med aktivirajočimi in neaktivirajočimi protitelesi anti- heparin/PF4, je vsak ELISA pozitiven rezultat potrebno potrditi z dodatnim funkcijskim testom. Analizirali smo 1004 serume bolnikov s sumom na HIT in določili vrednosti optične gostote (OD) ELISA-pozitivnih rezultatov. Le 10,7% vzorcev je bilo pozitivnih z ELISA testom in 59,8% od teh je bilo pozitivnih s funkcijskim testom. Pozitivni funkcijski test je bil ugotovljen pri 23,4% bolnikov z ELISA OD(1,0, pri 57,7% bolnikov z 1,0(OD(2,0 in pri 94,1% bolnikov z OD)2,0. Čeprav so naši rezultati pokazali, da višje vrednosti ELISA OD povečujejo verjetnost za prisotnost protiteles proti kompleksu heparin/PF4,menimo, da ni potrebe po izboljšanju mejne OD vrednosti ELISA testa za pozitiven rezultat.
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 33396185Standard kakovosti vseh izdelkov iz krvi, ki ga določa Svet Evrope. Nanaša se tudi na krvotvorne matične celice, njihovo pridobivanje, shranjevanje in zagotavljanje kakovosti in varnosti. Temeljni evropski dokument za področje transfuzijske medicine. 19. izdaja. Strassbourg, CoE, 540 strani.
F.23 Razvoj novih sistemskih, normativnih, programskih in metodoloških rešitev
COBISS.SI-ID: 809379Ozadje: Proučevali smo povezavo med elektromehaničnimi lastnostmi miokarda ter odzivom na zdravljenje s celicami CD34+ pri bolnikih s kronično odpovedjo srca Metode in rezultati: V študijo smo vključili 40 bolnikov z ishemično kardiomiopatijo (ICM) in 40 z ne-ishemično dilatativno kardiomiopatijo (DCM). Vsi bolniki so bili kategorizirani kot NYHA razred III in so imeli LVEF ( 40%. Celice CD34+ smo mobilizirali z G-CSF in zbrali z aferezo. Z elektroanatomskim lociranjem smo definirali področja brazgotine in hibernacije ter nato transendokardialno injecirali celice CD34+ v področja v hibernaciji. Bolnike smo po zdravljenju spremljali 6 mesecev, tiste ki so se na terapijo odzvali pa smo definirali z ) 5% povečanjem LVEF. Pri osnovnih karakteristikah se skupini bolnikov med sabo nista razlikovali (spol, LVEF, kreatinin, NT-proBNP in elektroanatomski parametri – površina brazgotine 53±18% pri ICM in 55±23% pri DCM, P=0,83 ter področje v hibernaciji 23±13% in 22±12%, P=0.56). Po 6 mesecih smo v obeh skupinah opazili enako število bolnikov, ki so se na terapijo odzvali (60% pri ICM in 65% pri DCM, P=0.95). Pri primerjavi z bolniki, ki se na terapijo niso odzvali so imeli tisti, ki so se odzvali, manjšo brazgotino (47±17% vs. 58±15%, P=0.003). Zaključek: Pri bolnikih s krnonično odpovedjo srca zaradi ICM in DCM smo opazili podobne elektroanatomske lastnosti miokarda. V obeh skupinah se je pokazalo, da je manjša brazgotina bovezana z boljšim kliničnim odzivom na zdravljenje c celicami CD34+
F.21 Razvoj novih zdravstvenih/diagnostičnih metod/postopkov
COBISS.SI-ID: 3596972Gojenje limbalnih matičnih/progenitorskih celic ex vivo zahteva vzpostavitev ustreznih pogojev za gojenje. Različni tehnološki pristopi imajo svoje prednosti in slabosti. Ta pregledni članek se ukvarja s primerjavo dveh najpogosteje uporabljanih metod za ex vivo gojenje limbalnih celic in njihovo uporabo pri zdravljenju površinskih poškodb oči. Poleg tega predstavljamo tudi prve rezultate gojenja limbalnih celic v Sloveniji.
F.21 Razvoj novih zdravstvenih/diagnostičnih metod/postopkov
COBISS.SI-ID: 4074156