Staranje je kompleksen večfaktorski proces, katerega pomembna sestavina je staranje imunskega sistema. V starosti se pogosto razvijejo bolezni, povezane s slabšim delovanjem imunskega sistema, vključno z aterosklerozo, rakom in življenjsko nevarnimi okužbami, ki vplivajo na zdravje in dolgoživost. Pomladitev staranega imunskega sistema bi lahko ublažila te bolezni in tako izboljšala dolgoživost in zdravje. Trenutno je ena izmed zanimivih možnosti za pomlajevanje imunskega sistema heterohrona avtologna presaditev krvotvornih matičnih in progenitorskih celic (haHSCPT), pri kateri se zdrave avtologne matične celice iz kostnega mozga ali periferne krvi zbirajo v mladosti posameznika, shranjujejo z zamrzovanjem in nato ponovno infundirajo v starosti. Po infuziji mlade krvotvorne matične in progenitorske celice rekonstituirajo ogroženi imunski sistem in izboljšajo njegovo delovanje. V študijah na živalskih modelih so opazili znatno podaljšanje življenjske dobe živali, zdravljenih na ta način. Zato se lahko haHSCPT obravnava kot možen postopek za preprečevanje starostnih imunskih okvar in podaljšanje zdrave starosti. V tem preglednem članku so predstavljene prednosti, slabosti in prihodnji izzivi pri izvedljivosti tega pristopa.
COBISS.SI-ID: 33816281
Zaradi izjemno pleiotropne narave interferona gama (IFN-y) njegove kompleksne učinke na imunske in na neimunske celične vrste še vedno le delno razumemo. Dolgo veljavni pogled na IFN-y kot pretežno vnetni citokin izpodbijajo novi dokazi o njegovi neposredni ali posredni regulatorni vlogi. Interferon-y lahko deluje tolerogeno na celice prirojenega in pridobljenega imunskega sistema, spodbuja toleranco različnih antigen- predstavitvenih celic in poveča funkcijo ter diferenciacijo regulatornih T- celic. Njegova sposobnost, da inducira kompetenco IDO, ni omejena na imunske celice, ampak vključuje tudi druge vrste celic, kot so mezenhimske matične celice, epitelijske celice in tumorske celice. Pro-vnetna vloga IFN-y v tumorskem imunskem nadzoru lahko deluje tudi negativno in povzroči neposredno izražanje inhibitorjev, kot je PDL-1, na tumorskih celicah. Z naraščajočim znanjem o vlogi različnih T-celic pomagalk pri nekaterih avtoimunskih boleznih lahko nekoč protislovna opažanja delovanja IFN-y razložimo z nasprotnim medsebojnim delovanjem z drugimi efektorskimi citokini, zlasti IL-17. Paradoksalno imunosupresivna vloga IFN-y postaja očitna tudi pri presaditvi in bolezni presadka proti gostitelju. V tem pregledu razpravljamo o najnovejših ugotovitvah, ki pomagajo pojasniti to dvojno vlogo IFN-y.
COBISS.SI-ID: 33729497
Namen: Krvotvorne matične in predniške celice (KMPC) se lahko uporabljajo tudi kot vektor za gensko terapijo. Da bi lahko ocenili kakšno število KMPC je potrebno, da v prejemniku dosežemo tarčni himerizem smo presaditev KMPC izvedli pri 35 ne-kondicioniranih samicah BALB/c miši. Metode: Nastali himerizem smo določili po 6-53 tednih po presaditvi z metodo qPCR, različne vrste imunskih celic smo tudi sortirali ter himerizem določili tudi znotraj enot CFU. Rezultati: Po presaditvi 125,8 ± 2,5 milijona jedrnih celic kostnega mozga, je kostni mozeg miši prejemnic vseboval 20,0% + - 2,8% donorskih celic, kar predstavlja himerizem 0,16% ± 0,02% na milijon presajenih jedrnih celic kostnega mozga. Delež himerizma v kostnem mozgu, nevtrofilcih in celicah B je bil primerljiv, medtem ko je bil v T celicah nižji, himerizem določen na CFU pa je bil približno dvakrat večji kot v kostnem mozgu. Zaključek: Z ekstrapolacijo naših podatkov pridobljenih na poskusnih živalih in podatkov nekaterih prejšnjih študij na človeka, sklepamo, da bi bilo potrebno približno 44 milijonov CD34 + KMPC, da bi dosegli 20% donorskega himerizma pri 70 kg težkemu človeku, kar lahko služi kot izhodišče za prihodnjo uporabo KMPC v genski in celični terapiji.
COBISS.SI-ID: 33603289
V zadnjih dveh desetletjih je postalo jasno kako pomembno je mikrookolje za delovanje in razvoj dendritičnih celic. Čeprav so bile dendritične celice (DC) s splošnimi tolerogenimi značilnostmi izolirane in opredeljene kot posebna subpopulacija, jim njihovo veliko odzivnost na okolje in oblikovanje tolerogenih lastnosti pri interakciji z molekulami omogoča predvsem njihova velika biološka plastičnost. DC nosijo receptorje za veliko število endogenih dejavnikov, ki lahko po vezavi pomembno vplivajo na razvoj njihovega aktivacijskega stanja. Za to obstaja veliko dokazov pridobljenih zgolj z opazovanjem karakteristik DC izoliranih iz različnih anatomskih niš, npr. večji imunosupresivni potencial DC, izoliranih iz črevesja v primerjavi z običajnimi krvnimi DC. Endogene biomolekule, prisotne v teh okoljih, imajo najverjetneje pomembno vlogo pri določanju njihovega fenotipa in funkcije. V tem preglednem članku smo na kratko povzeli na kakšen način različni endogeni dejavniki, ki povzročajo toleranco, vplivajo na biologijo DC, razvoj njihovega posebnega tolerogenega stanja in njihove nadaljnje aktivnosti v kontekstu zaviranja imunskega odziva in indukcije regulatornih T celic.
COBISS.SI-ID: 34026201
Vnetje igra glavno vlogo pri napredovanju revmatoidnega artritisa, bolezni, ki se zdravi z antagonisti TNF-alfa in IL-1beta. Potrebni so novi sistemi testiranja in vitro, s pomočjo katerih bi ocenili učinkovitost novih protivnetnih bioloških zdravil, idealno na način, specifičen za posameznega bolnika. S tem namenom smo preučevali mikrosferoide, ki vsebujejo 10.000 človeških primarnih hondrocitov (OAC) ali mezenhimskih matičnih celic diferenciranih v hondrocite, pridobljenih pri treh darovalcih. Naša hipoteza je bila, da lahko ta sistem povzame klinično opažene učinke protivnetnih zdravil. Zato smo sferoide izpostavili TNF-alfa, IL-1 beta ali supernatantu, ki je vseboval sekretome aktiviranih makrofagov (MCM). Protiinflamatorno učinkovitost anti-TNF-alfa bioloških zdravil adalimumaba, infliksimaba in etanercepta ter anti-IL-1 beta sredstva, imenovanega anakinra, smo ocenjevali v kratkotrajnih mikrosferoidnih in dolgotrajnih makrosferoidnih kulturah (100.000 OACs). Medtem ko sta bila genska in proteinska ekspresija ocenjena v mikrosferoidih, so bili premeri, količina DNA, glikozaminoglikani in hidroksiprolini merjeni v makrosferoidih. Testirana zdravila so bistveno zmanjšala vnetje, ki ga povzročata TNF-alfa ali IL-1beta. Razlike v jakosti delovanja bioloških zdravil anti-TNF-alfa 24 ur in 3 tedne po njihovem dodajanju sferoidom so bile primerljive, kar kaže na visoko predvidljivost kratkotrajnih kultur.
COBISS.SI-ID: 4669809