Razstava je dvojezična. Oblikovana je na štirinajstih premičnih panojih. Naslovi panojev, ki odražajo njeno vsebino, so: Skozi čas preizkušenj; Vojna izkušnja družine Mrak s fašizmom, z nacizmom in s komunizmom; Konec vojne in beg iz Ljubljane; Taborišče v Šentvidu nad Ljubljano; Sodni zapori in politično motiviran sodni proces; KPZ Begunje; KPD Rajhenburg; Cesta bratstva in enotnosti; Svoboda; Odhod v Avstrijo; Čas celi rane. Odprtje razstave je bila 23. novembra 2017 v prostorih Študijskega centra za narodno spravo. Na odprtju razstave so spregovorili direktorica dr. Andreja Valič Zver, zgodovinar in novinar dr. Jože Možina, ki z gospo Jelko že dolgo let sodeluje in avtorici razstave Jelka Piškurić ter Neža Strajnar. Ob koncu odprtja je spregovorila tudi Jelka Mrak Dolinar in njen sin mag. Lojze Dolinar. Otvoritev razstave je bila množično obiskana in je odmevala tudi v slovenskih medijih.
F.28 Priprava/organizacija razstave
COBISS.SI-ID: 42198061Po koncu druge svetovne vojne je komunistična partija Jugoslavije prišla na oblast v Jugoslaviji – in v Sloveniji. Stranka je takoj začela krepiti svoj položaj z različnimi ukrepi, ki so sprožili odpor tudi v obliki različnih dejavnosti velikih in majhnih ilegalnih skupin. Komunistična vlada je povezovala nastajanje, organizacijo in delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji pri dejavnostih slovenskih vojaških in političnih izseljencev, ki so se po izseljevanju iz Slovenije na koncu vojne rešili v begunska taborišča v Avstriji in Italiji. Komunistični režim je povezal ilegalne skupine v Sloveniji z dvema organizacijama jugoslovanskih in slovenskih izseljencev, ki so se kmalu po koncu vojne oblikovali v Avstriji. Prva taka organizacija je bil Nacionalni odbor Kraljevine Jugoslavije, ustanovljen konec maja ali zgodaj junija 1945 v Salzburgu. Ti je bila organizacija, ki naj bi skrbela za socialni položaj jugoslovanskih (in slovenskih) beguncev v Avstriji in je bila odgovorna za njihovo registracijo. Druga organizacija je bil Glavni obveščevalni center, ustanovljen v vojaškem begunskem taborišču sv. Johanna v Pongauu blizu Salzburga oktobra 1945, ki ga je vodil Slovenec Andrej Glušič, podpolkovnik jugoslovanske vojske. Glavne naloge Glavnega obveščevalnega centra so bile vzpostaviti mrežo obveščevalnih centrov v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, zbirati informacije o razmerah v domovini, se širiti čim dlje v Slovenijo in prevzeti vse dejavnosti, povezane z organizacijo in odnosi med ilegalnimi skupinami. Lahko ugotovimo, da obveščevalni centri niso bili dobro seznanjeni s stanjem v Sloveniji. Menili so, da obstaja obsežna mreža ilegalnih skupin, kar pa ni bilo tako. Britanski in ameriški zasedbeni organi v Avstriji ter britanska varnostna služba in ameriški kontraobveščevalni korpus so se zavedali dejavnosti obveščevalnih centrov v avstrijskih begunskih taboriščih. Te aktivnosti so dovoljevali, a le če ni bilo preveč očitno in večinoma v zameno za informacije o razmerah v Jugoslaviji.
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 41810221Prispevek obravnava Katoliško cerkev ob začetku prve svetovne vojne in njen odnos do Kraljevine Italije. Posebej izpostavi vlogo Svetega sedeža v Rimu in krajevne Cerkve na Primorskem do italijanskih ozemeljskih teženj še pred njenim uradnim vstopom v prvo svetovno vojno spomladi 1915. Prikaže papeževa prizadevanja za mir in stališče škofov na Primorskem do Italije in njenega vstopa v vojno proti dovčerajšnji zaveznici Avstro-Ogrski. Primorska Katoliška cerkev je stopila v vojno v upanju, da bo avstro-ogrska monarhija s katoliško kraljevsko družino na čelu, Habsburžani, preživela in da bo njena družbena struktura, kot so jo poznali, vztrajala. Velika večina duhovščine je verjela v te cilje. Mnogi duhovniki so bili pripravljeni dati svoje življenje »veri, domovini in cesarju«. Obveznosti duhovščine so se razširile, ko so se okrepili spopadi med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Mnogi duhovniki niso pripravili sebe in svojih župljanov na težke čase, ki so jih morali preživeti, ker so pod vplivom državne propagande in vojaškega vodstva podcenjevali vojaško moč Italije.
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 42468653Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 so Sokoli Kraljevine Jugoslavije odšli v ilegalo in osnovali Sokolsko legijo, komunistični del sokolov pa se je 26. aprila pridružil Protiimperialistični fronti, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo konec junija 1941 preimenovala v OF. Ob tem poudarimo, da komunistični sokoli po sokolskih pravilih niso bili ne legalni niti legitimni podpisniki kakršnih koli dokumentov v imenu Sokola. Takrat so bili slovenski sokoli razdeljeni v pet samostojnih žup: ljubljansko, mariborsko, celjsko, kranjsko in novomeško. Nihče od župnih starost, ki so edini imeli pravico podpisovati sokolske dokumente, ni podpisan pod ustanovne dokumente OF. Servilnost vodij komunističnih sokolov je komunistom v vodstvenih organih OF zagotavljalo potrebno prevlado pri sprejemanju odločitev, ki so ustrezale izvajanju programa stalinistične revolucije. Navidezna politična samostojnost sokolov v OF je bila potrebna le v prvi fazi revolucije, ki naj bi imela videz meščanske revolucije. Med drugo svetovno vojno je bilo v Komunistično partijo sprejetih vsaj 1229 Sokolov. Njihova povprečna starost v začetku vojne je bila povprečno 20 let. Ob ustanovitvi Varnostnoobveščevalne službe (VOS), so vodenje le-te prevzeli posebej pri prokomunističnem delavskem kulturnem društvu Vzajemnost partijsko šolani Sokoli. Ob zaključku druge svetovne vojne so komunistični sokoli 8. julija 1945 pripravili Zbor slovenskih sokolov, na katerega so lahko prišli le delegati s partijskim dovoljenjem, ter se samoukinili.
F.29 Prispevek k razvoju nacionalne kulturne identitete
COBISS.SI-ID: 292610560Katoliška cerkev je bila v obdobju komunističnega režima v Sloveniji (Jugoslaviji) pod posebnim udarom oblasti, ker je bila edina organizirana sila zunaj Komunistične pratije. Ko sta bila Anton Vovk in dr.Maksimilijan Držečnik imenovana za pomožna škofa, ju oblast ni priznala, kar pa ne pomeni, da ju tajna politična policija ni stalno kontrolirala in zasliševala. Kot rdeča nit slozi vsa zasliševanja Udbe se vlečejo zahteve, da Vovk sodeluje z oblastjo, da prizna krivdo Cerkve oz. njenih predstavnikov, da deluje proti duhovnikom, ki so si naprtili to krivdo, in da prizna ilegalne zveze z inozemstvom. Poleg škofa Rožmana je bil kamen spotike vedno tudi regens nunciature. Iz operativnih načrtov Udbe v letih 1947 in 1948 je jasno razvidno, da so bile aretacije in sodne razprave proti duhovnikom in redovnikom del širše obdelave ljubljanske in mariborske pkofije. Udba je Vovku neprestano grozila, da bo zaprla še večje število duhovnikov, če ne bo spremenil svojega stališča do oblasti. Iz tega je razvidno, da sploh ni šlo za kako subjektivno krivdo posameznih duhovnikov, temveč da so bili procesi del širšega načrta za uničenje ali vsaj onemogolanje delovanja cerkve kot inštitucije.
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 42523437