V Tischlerjevi dvorani v Celovcu je 18. aprila 2018 potekalo odprtje razstave in predstavitev knjige Skozi čas preizkušenj, ki govori o življenjskih preizkušnjah gospe Jelke Mrak Dolinar. Zgodba njene družine govori o begunstvu staršev zaradi fašističnega nasilja na Primorskem, o tem, da so družino Nemci v obdobju okupacije izselili, in o begu pred komunističnim nasiljem. Ko se je ob koncu vojne skupaj z domobranci in nasprotniki komunizma Jelka želela umakniti na Koroško, je po spletu okoliščin obtičala ujeta na vlaku skupaj z domobranskimi ranjenci. Njena odločitev, da v nasprotju z drugim zdravniškim osebjem ne zapusti nemočnih ljudi v stiski, je v nadaljevanju privedla do tega, da jo je povojna oblast kaznovala. Tako je skupaj s sestro Kristo namesto med begunci v Avstriji končala v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, pozneje pa v različnih ženskih zaporih, pri čemer so bili sodni postopki proti njej politično motivirani. Organizatorji dogodka so bili celovška Mohorjeva, Krščanska kulturna zveza (KKZ) in Študijski center za narodno spravo. Zbrane gledalce so ob začetku pozdravili Franc Kelih, direktor Mohorjeve, dr. Miha Vrbinc, podpredsednik KKZ, in dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Razstavo in knjigo je predstavila dr. Jelka Piškurić, ki je ob koncu zbrane gledalce tudi popeljala skozi razstavo.
F.29 Prispevek k razvoju nacionalne kulturne identitete
COBISS.SI-ID: 42902317Prispevek govori o deportacijah prebivalcev z ozemlja Slovenije, ki so jih v 20. stoletju povzročili trije totalitarni sistemi: fašizem, nacionalni socializem in komunizem. V času druge svetovne vojne je bilo v poletnih mesecih leta 1941 načrtno deportiranih z območja severne Slovenije okoli 80.000 Slovencev na območje Hrvaške in Srbije, okoli 17.000 pa jih je pribežalo na območje Slovenije pod italijansko okupacijo. Italijanski fašizem je v obdobju 1941 – 1943 z ozemlja okupirane jugovzhodne Slovenije pregnal okoli 13.000 ljudi, med njimi je bilo 3.500 obsojenih na večletne zaporne kazni. Po koncu vojne je bilo maja in v začetku junija 1945 iz avstrijske Koroške vrnjenih v Slovenijo okoli 11.000 domobranskih vojakov in okoli 600 civilistov, ki so bili večinoma pobiti; večina civilnih beguncev, ki so ostali na Koroškem pa so odšli v naslednjih letih v Argentino ali ZDA. Komunistične oblasti so po vojni ustanovile tudi taborišča za pripadnike nemške in madžarske narodne manjšine. Od leta 1945 in do leta 1959 je okoli 34.256 Slovencev - civilistov pobegnilo prek jugoslovanske meje v Avstrijo in Italijo, nadaljnjih 26.710 pa je bilo pri begu ujetih in poslanih v zapore. Ob zahodni meji je veliko pripadnikov italijanske manjšine po vojni emigriralo v Italijo (iz jugoslovanske cone B Svobodne tržaškega ozemlja so odšli v italijansko cono A).
F.18 Posredovanje novih znanj neposrednim uporabnikom (seminarji, forumi, konference)
COBISS.SI-ID: 44065069Leta 1884 se je v ljubljanskem Kolizeju naselil vinski trgovec Viktor/Vittorio Bolaffio, rojen v znani goriški judovski družini sefardskega porekla. Njegova sinova Evgen/Eugenio in Karel/Carlo (1885–1942) sta nadaljevala družinski posel. Po prvi svetovni vojni sta Viktorjeva žena in Evgen Bolaffio prevzela jugoslovansko državljanstvo, drugi člani družine pa so se odločili za italijansko državljanstvo. Evgen in Karel Bolaffio sta bila dejavna med ljubljanskimi Judi, ki so bili po letu 1927 vključeni v judovsko versko občino v Murski Soboti. Zlasti Evgen je po italijanski okupaciji pogosto posredoval za ljubljanske Jude in številne judovske begunce, ki so se zgrinjali v Ljubljansko pokrajino. DELASEM, organizacija, ki je skrbela za judovske begunce, je imela svojega zaupnika tudi v Ljubljani. To vlogo je prevzel prav Evgen Bolaffio, rojen leta 1888 v Ljubljani. Njegovo delovanje je postalo zelo pomembno zlasti po napadu sil osi na Jugoslavijo in po vzpostavitvi ustaškega režima na Hrvaškem. Zaradi tega se je zelo povečalo število judovskih beguncev, ki so preživetje iskali na poti proti Italiji. Prav Evgen Bolaffio je pri oblasteh mnogokrat posredoval zanje. Hkrati je postal tudi neuradni predstavnik Zveze judovskih občin Italije za območje priključene Ljubljanske pokrajine. Očitno je imel dobre zveze z Emiliom Graziolijem, italijanskim visokim komisarjem v Ljubljani, ki mu je olajšal reševanje Judov. Za Evgena so se razmere spremenile po prihodu nemških okupatorjev septembra 1943. Čez leto dni so ga aretirali in odpeljali v taborišče Dachau, ženo Amalijo, rojeno Pegan, pa v Auschwitz. Po vojni se je Evgen Bolaffio vrnil v Ljubljano. Toda kmalu ga je zaprla in zasliševala jugoslovanska politična policija OZNA, ker ga je sumila sodelovanja z britanskimi obveščevalnimi službami. Še zlasti so jih zanimale povezave z Aleksandrom Kleinom, tajnikom zagrebške judovske verske občine. V zaporu je po nalogu zasliševalcev zapisal spomine na medvojni čas. Po letu 1948 se je Evgen Bolaffio izselil v Izrael, kjer je umrl leta 1954.
F.18 Posredovanje novih znanj neposrednim uporabnikom (seminarji, forumi, konference)
COBISS.SI-ID: 42566957Članek obravnava vprašanje pomena človekovega dostojanstva kot skupne podlage za razvoj demokratične politične kulture. Pri tem se opira na zgodovinsko perspektivo in na razločevanje dveh dimenzij človekovega dostojanstva. To sta dimenziji izvornega dostojanstva in realiziranega dostojanstva. Na tej podlagi pojasnjuje relevantnost človekovega dostojanstva pri demokratizaciji nekdanjih komunističnih družb Vzhodne in Srednje Evrope. Avtorja namreč ocenjujeta, da je vprašanje človekovega dostojanstva še posebno relevantno v tistih okoljih, ki imajo dolgo tradicijo zlorab oblasti ter kršenja človekovih pravic in svoboščin. V tej zvezi izpostavita dileme glede razumevanja človekovega dostojanstva ob interpretaciji Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi »Titova cesta«.
F.31 Razvoj standardov
COBISS.SI-ID: 7877210Prispevek obravnava stališče slovenske vlade v času med letoma 1918 in 1920 do Koroške, torej od razpada avstro-ogrske monarhije do plebiscita 10.oktobra 1920. Čas od razpada Avstro-Ogrske monarhije do plebiscita 10. oktobra 1920 se mora razdeliti na dve različni obdobji: 1. Čas od 31. oktobra, torej takoj po ustanovitvi slovenske Narodne vlade, pa do jugoslovanskega napada konec aprila 1919. Slovenska vlada je bila več ali manj avtonomna. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je nastala šele 1. decembra 1918 in tudi po nastanku je bila centralna vlada prešibka, da mi lahko kakorkoli posegala v odločanje slovenske vlade. Usoda Koroške je bila takrat popolnoma negotova, o plebiscitu še ni bilo govora. Ljubljana in Celovec sta se pogajala direktno. V Celovcu je obstajalo predstavništvo, Slovenski komisarijat. 2. Druga razvojna faza, ki obsega nekako čas od drugega slovenskega napada, pa od odločitev na mirovni konferenci v Parizu (St. Germain) do plebiscita 10. 10. 1920, obsega torej čas priprav na plebiscit. V tem času se je razvila v coni A slovenska uprava in sicer v okrajih Borovlje in Velikovec. Po prihodu medzavezniške plebiscitne komisije se je vpliv slovenske deželne vlade znatno zmanjšal. Jugoslovanski zastopnik v komisiji je bil direktno podrejen centralni vladi v Beogradu in pri vseh odločitvah v coni A je imel zadnjo besedo.
F.29 Prispevek k razvoju nacionalne kulturne identitete
COBISS.SI-ID: 43669549