Ciril Žebot je bil član Akademskega kluba Straža in tesen sodelavec prof. Lamberta Ehrlicha. Zavzemal se je za zedinjeno in suvereno Slovenijo. VOS je pripravljal njegovo ˝likvidacijo˝, medtem ko ga je Gestapo zasledoval že od leta 1941, zato se je po italijanski kapitulaciji 1943 pred Nemci umaknil v Rim. Bil je tajnik Intermaria in ustanovil je Akcijski odbor za zedinjeno Slovenijo. Bil je profesor primerjalnih gospodarskih sistemov na univerzah v Pittsburgu in Washingtonu. Veljal je za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovenije. V Kanadi in ZDA je organiziral ˝Gibanje za samostojno slovensko državo˝ in pomagal ustanoviti list Slovenska država. Ciril Žebot je imel prijateljske odnose s senatorjem Lauschetom, ki je bil slovenskega porekla. Posredoval je številne spomenice v Belo hišo, na zunanje ministrstvo in v kongres. Leta 1968 je bil na povabilo Staneta Kavčiča prvič v Sloveniji. Po cestni aferi je bil deležen hudega napada s strani Edvarda Kardelja. Žebot je Kardeljeve napade prepričljivo zavrnil v brošuri Odgovor Edvardu Kardelju. Udba je vse do padca komunističnega režima budno spremljala politične emigrante, prav posebno pa Cirila Žebota, ki je veljav za enega največjih nasprotnikov režima. Zapustil je precej obsežno publicistično delo, številne strokovne knjige ter politične in gospodarske prispevke. Izdal je dve knjigi z naslovom Slovenija včeraj, danes in jutri 1967 in 1969 in leta 1988 monografi jo Neminljiva Slovenija. Žebotove knjige so bile v Sloveniji prepovedane.
COBISS.SI-ID: 1539461
Prispevek obravnava delovanje Katoliške cerkve na Goriškem v vojnem letu 1917. Goriška duhovščina, večinoma zelo zvesta državi in habsburški vladarski družini, je med vojno delila žalostno usodo Goriške nadškofije, ki je trpela zaradi krvavih spopadov na soški fronti. Duhovniki sicer niso sodelovali v neposrednih vojnih spopadih, so pa nudili raznovrstno pomoč preizkušanemu prebivalstvu, bodisi v begunstvu ali pa v neposrednem frontnem zaledju. Ob prodoru pri Kobaridu jeseni 1917 se je velika večina goriške duhovščine iskreno razveselila avstro-ogrske zmage in uničujočega italijanskega poraza.
COBISS.SI-ID: 44063277
V prispevku je na podlagi analize pričevanj predstavljeno omejevanje svobode veroizpovedi v času socializma. Po koncu druge svetovne vojne je nova komunistična oblast v katoliški Cerkvi videla enega od svojih največjih nasprotnikov. Zaostrene odnose so v svojem vsakdanjem življenju občutili tudi verniki, predvsem v prvem povojnem obdobju, ko je oblast svoj vpliv pospešeno širila preko vzgoje mladine in sekularizacije družbe. Čeprav se je od šestdesetih let negativen odnos do Cerkve začel nekoliko sproščati, je oblast z različnimi ukrepi še vedno spodbujala sekularizacijo. Šele družbene spremembe v drugi polovici osemdesetih let so za vernike pomenile zagotovitev prave svobode veroizpovedi. Prispevek skuša osvetliti tiste segmente, kjer so posamezniki v obdobju socializma najbolj občutili poseganje oblasti v njihovo versko svobodo. Pri tem je vidno, kako so bile razmere pogosto odvisne od posameznikov in njihove politične vneme ter od lokalnega okolja.
COBISS.SI-ID: 7998554
V monografiji je predstavljeno nasilje, ki so ga na območju osrednje Notranjske med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oborožene enote pod odločujočim vplivom komunistične partije. Predstavljeno je območje od Notranjih Goric, Brezovice, Borovnice, prek Vrhnike, Logatca vse do Hotedršice, Kalc in Planine. Zaradi lažjega in celovitejšega razumevanja dogajanja na obravnavanem območju so deloma opisani tudi nekateri dogodki v širši okolici, predvsem v Polhograjskih Dolomitih, ki so bili s tem območjem še posebno tesno povezani. Redne partizanske enote, Varnostno-obveščevalna služba, Vojska državne varnosti in Oddelek za zaščito naroda niso delovale le proti okupatorju, ampak so pogosto izvajale nasilje tudi nad civilnim prebivalstvom. Avtor skuša odgovoriti na vprašanja, kakšno je bilo revolucionarno nasilje nad prebivalstvom, kolikšno je bilo število žrtev, ali je bilo nasilje usmerjeno proti sodelavcem okupatorja ali proti politično-ideološkim nasprotnikom, kako so se zaradi komunistične revolucije organizirale vaške straže in pozneje domobranci. Prikaz revolucionarnega nasilja zajema predvsem leta 1941, 1942 in 1943.
COBISS.SI-ID: 297774592
Prispevek obravnava življenjske razmere v času socializma, analiza je bila opravljena na podlagi ustnih virov. Standard, potrošništvo in potrošniške prakse predstavljajo pomemben segment vsakdanjega življenja, pravzaprav so pričevalci tej tematiki posvetili največji del svojih spominov. V Jugoslaviji se je potrošništvo razvilo pod vplivom socialističnih in potrošniških vrednot, na potrošniške prakse so vplivali rast življenjskega standarda ter pomanjkanje in omejitve v distribuciji dobrin. V svojih prizadevanjih po boljšem standardu so bili ljudje prilagodljivi in iznajdljivi. Politične in gospodarske omejitve so skušali uskladiti s svojimi potrošniškimi željami in željami po boljšem življenju. Zadovoljstvo z rastočim življenjskim standardom je dajalo legitimnost tudi oblasti. A želje ljudi so bile zaradi razvijajoče se potrošniške kulture čedalje večje. Pričevalci so svoje podvige pogosto podprli z anekdotami o nakupovalnih podvigih. Šestdeseta in sedemdeseta leta so prinesla dvig življenjske rasti in razvoj potrošništva, osemdeseta pa naraščajočo inflacijo in velike omejitve v preskrbi. Vse to je vplivalo na nezadovoljstvo ljudi in čedalje večjo kritiko sistema.
COBISS.SI-ID: 44007213