Monografija na podlagi pričevanj, časopisnih in arhivskih virov najprej prikaže zgodovinski razvoj Ljubljane in njenega podeželskega zaledja, nato pa socialistični vsakdanjik predstavi na treh izbranih področjih – dela ali zaposlovanja, standarda in potrošnje ter reševanja stanovanjskega vprašanja in infrastrukturnih izzivov. Z njimi so bili neločljivo povezani modernizacijski procesi jugoslovanskega socializma, ki so vplivali na kakovost in organizacijo življenja. Analiza ni posvečena le življenjskim okoliščinam, temveč tudi motivacijam, strategijam in praksam, ki so jih posamezniki sprejeli za obvladovanje svojega vsakdana in za izboljšanje življenjskih razmer. Pri tem avtorica ugotavlja obstoj kulturnih praks, temelječih na medosebnih povezavah in mreženju ter na neformalni ekonomiji, ki jih ne interpretira kot izraz socialistične mentalitete ali nuje, ampak njihov izvor vidi globlje v slovenski zgodovini in kulturi, kjer so zakoreninjene vrednote enakosti in solidarnosti ter nekatere kulturno pogojene prakse. Monografija se konča s prehodom iz socializma v postsocializem, a kritika pričevalcev na spremenjene razmere ni usmerjena toliko v poslabšanje življenjskih razmer kot v izgubljen občutek socialne varnosti, preoblikovane medsebojne odnose in strah pred večanjem socialnih razlik.
COBISS.SI-ID: 301854720
Predstavljena in analizirana je korespondenca Jožeta Pučnika (1931–2003) in Ljuba Sirca (1920–2016), dveh najbolj znanih povojnih disidentov, političnih zapornikov, nasprotnikov komunističnega režima, zagovornikov demokracije in človekovih pravic. Začetki njune pisne korespondence, ki je bila odkrita leta 2014, segajo v sredino osemdesetih let 20. stoletja in pričajo o medsebojni izmenjavi misli, idej in konceptov za demokratizacijo Slovenije. Analiza vsebine zgodovinskih virov razjasnjuje tedanja stališča obeh disidentov. Razkriva tudi način razmišljanja in argumentiranja ter slog interpretacije družbenih vprašanj, ki so neposredno vplivala na njun intelektualni in politični angažma v procesu demokratizacije Slovenije.
COBISS.SI-ID: 45710893
Prispevek obravnava Katoliško cerkev v Sloveniji, oz. v Dravski banovini kot se je takrat imenovala, med drugo svetovno vojno, ki so jo zasedli Nemčija, Italija in Madžarska aprila 1941. Takrat je bila ta cerkvenopravno razdeljena v dve diecezi: Lavantinsko škofijo (s sedežem v Mariboru) in Ljubljansko škofijo. Lavantinsko škofijo je v celoti zasedel nemški okupator, Ljubljansko škofijo pa sta si nempki in italijanski okupator razdelila. Prekmurje, ki je bilo sicer del sombotelske škofije, upravljal pa jo je lavantinski škof, je zasedla Madžarska. Okupatorji so nastopali zelo različno. Medtem ko je Cerkev v italijansko zasedenem delu, t.i. Ljubljanski pokrajini, delovala precej nemoteno, je bilo slovensko dušno pastirstvo v nemško zasedenem območju praktično popolnoma onemogočeno. Nemci so zaprlii večino duhovnikov in redovnikov in jih izselili na Hrvaško, nekaj tudi v Bosno, nekatere poslali v koncentracijska taborišča, prepovedali slovenski jezik tudi v cerkvi ter zasegli cerkveno imovino. prebivalstvo na nemško zasedenem ozemlju je ostalo praktično brez dušne oskrbe. Pomoč so dobili delno iz krške in sekovške škofije. Tudi na avstrijskem Koroškem so Nemci preganjali slovenske duhovnike. Madžari so prav tako zanikali obstoj Slovencev v Prekmurju. Kot že omenjeno so okupatorji posebno na začetku nastopali zelo različno. Poleg okupacije pa je v Sloveniji potrebno upoštevati še drugo raven dogajanja, namreč revolucijo. Komunisti so namreč zlorabili upor proti okupatorju, da speljejo revolucijo s ciljem, da po koncu vojne prevzamejo oblast. Slovenska Cerkev ni simpatizirala z okupatorji, z veliko večino pa je zavračala tudi sodelovanje z OF in partizani, ker so ti bili pod vodstvom Komunistične partije. VOS oz. partizani so ubili številne duhovnike, takoj po vojni še od Angležev vrnjene vojne kurate.
COBISS.SI-ID: 44870957
Judje so v Trstu in Gorici dokazano prisotni od 13. stoletja naprej. Njihovo naselitev na zahodnem robu slovenskega prostora je okrepil prihod izgnancev, ki so sem pribežali iz Štajerske in Kranjske v začetku novega veka. V 17. stoletju so bili nekateri Judje na Primorskem povzdignjeni med t. i. dvorno privilegirane Jude oz. privilegirane judovske posameznike v službi cesarske krone. Tržaška in goriška judovska skupnost sta bili močno povezani, tako družinsko kot poslovno. Razlike med njima pa je treba iskati tako v številčni primerjavi kot tudi v njuni ekonomski moči ter vplivu v mestnem političnem in družbenem življenju. Judovska skupnost v Trstu deluje še danes in je edina v Furlaniji Julijski krajini, od leta 1969 vključuje tudi redke preostale Jude iz Gorice, tržaški rabin pa je pristojen tudi za celotno ozemlje Slovenije.
COBISS.SI-ID: 45339693
Medtem ko je v Jugoslaviji Komunistična partija takoj po koncu vojne prevzela oblast in začela s pregonom Katoliške cerkve kot enim najbolj nevarnih ideoloških nasprotnikov, so v državah, ki so pozneje pripadale sovjetskemu bloku, komunisti po navodilih Sovjetske zveze počasi prevzemali oblast. Vse, kar se je dogajalo v Jugoslaviji že leta 1945, se je časovno premaknjeno odvijalo tudi v drugih komunističnih državah. Omejevali so delovanje Katoliške cerkve, ukinili katoliško šolstvo, omejevali tisk, odvzemali zemljo in drugo premoženje, inscenirali montirane procese in kratili človekove pravice.
COBISS.SI-ID: 45701933