Delo raziskuje tezo, da sta v Kantovi filozofiji na delu dve revoluciji v načinu mišljenja. Rezultat dvojnega »kopernikanskega obrata«, ki ga izvrši Kritika razsodne moči, sta ne eni strani novi figuri subjekta in objekta, ki razveljavljata tezo o korelaciji subjekta in objekta kot temeljni značilnosti Kantove filozofije. Hkrati prinaša drugi »kopernikanski obrat« radikalno nov koncept razmerja med singularnim in univerzalnim.
COBISS.SI-ID: 43589165
Ko je mit o Evropi sprejet kot evropski utemeljitveni mit, postanejo vprašanja o izvoru in pomenu mita o Evropi in imena Evropa vprašanja o izvoru in pomenu Evrope. Ta vprašanja, ki nosijo s sabo velike teme o kulturni dediščini in rasnem izvoru, lahko zato postanejo ključnega pomena pri konstruiranju evropske civilizacije. Mit o Evropi deluje kot prizma, skozi katero gledamo svetovno zgodovino. Velja pa tudi, da svetovna zgodovina, kakor jo želimo videti, mesto, ki ga v njej dodelimo Evropi, in vrednotenje evropske civilizacije, ki ga sprejemamo, določajo interpretacije mita o Evropi in imena Evropa. Ta članek obravnava razprave med zgodovinarji antičnega sveta in mitologi v 19. in 20. stoletju, ki so se vrtele okrog izvora Evrope kot kulturno-politične entitete in kot mitskega lika, in se pri tem osredotoča na vprašanja morebitnega semitskega izvora mitske Evrope in »evropske kulture« oziroma »civilizacije« ter na meje Evrope. Politične motivacije in cilji tistih razprav so se artikulirali v kontekstu širjenja kolonializma in antisemitizma, vzpona nacizma in dveh svetovnih vojn.
COBISS.SI-ID: 45750317
Kritične mejne študije Evropo pogosto primerjajo z mejnim območjem, mejnim ozemljem, mejnim prostorom ali celo mejno pokrajno. Pričujoči članek izhaja iz Balibarjevih konceptov heterogenosti in vsepričujočnosti mej danes, da bi raziskal Evropo kot mejno območje, to je, kot območje prehodov in mobilnosti, ki ne pozna ozemeljske fiksnosti. Zato da bi pojasnili politične vidike mejnih praks v Evropi, moramo prelomiti s predstavo meje kot orodij za jasno razmejevanje in ločevanje prostorov. Lacanov koncept »lituraterre« omogoča misliti nastajanje in odpravljanje evropskih meja. Z dvojno gesto zarisa in izbrisa »lituraterra« poveže dve nezdružljivi fantazmi Evrope: podobo, ki jo ima Evropa o sebi, in nasprotno podobo ali fantazmo, ki so si jo o Evropi ustvarili begunci na svoji poti skoz teritorij EU. Opirajoč se na pojem »humanitarne meje« W. Waltersa in Mbembejevo »nekropolitiko«, članek analizira funkconiranje humanitarne meje kot zone izrednega stanja, kjer je migrantovo telo reducirano na status »golega življenja«. V sklepnem delu članek raziskuje emancipatorni vpliv migrantskih gibanj, opirajoč se pri tem na delo teoretikov »avtonomije gibanja« in Th. Nealovo konceptualizacijo figure migranta kot političnega subjekta.
COBISS.SI-ID: 45741101
Podrobneje smo ponovno premislil položaj feminizma danes, v sodobni Evropi, in feminizem vpeli v samo logiko sedanje evropske politike, ki si zatiska oči pred migracijskimi krizami ter ne upošteva spola in rase ter razrednih dimenzij postkolonialnih pozicij, ki so kot begunci v popolnem primežu desubjektivacije. Podrobneje smo opisali zgodovino marksistično-feministične perspektive, ki je bila prisotna v nekdanji Jugoslavije od šestdesetih let 20. stoletja do danes, ter razvoj evropskega socializma v smeri sodobnega turbo neoliberalnega kapitalističnega stanja. Ponovno smo analizirali odnose med kapitalom in delom, svobodo, nasiljem in demokracijo.
COBISS.SI-ID: 44421123
Članek se kritično ukvarja z Agambenovo kontroverzo glede ustreznosti imena »Holokavst« za iztrebljanje evropskih Judov. Agamben predlaga kot ustreznejši izraz Šoa, kolikor implicira žrtveno izmenjavo s sfero božjega. Po Agambenu Judje niso bili ubiti kot žrtve v ritualu žrtvovanja, temveč kot (biopolitični) homines sacri. S tem da zanika kakršenkoli odrešitveni potencial izraza Holokavst, Agamben preprečuje vpis žrtev v javni spomin. Spregleda namreč, da je »dokončna rešitev« vključevala tudi poskus popolnega izbrisa vseh sledi samega iztrebljanja, ki ga članek bere skozi srednjeveški teološki koncept Potentia Dei Absoluta, se pravi, kot anti-aristotelsko božjo moč »odnarejanja« celo na videz nespremenljivega, objektivnega reda preteklosti. Članek izpodbija Agambenov pogled s pomočjo filma Saulov sin Lázslá Nemesa. Gre za edinstven primer filma o Holokavstu, ki se izogne regresiji v pozicijo, ki jo Agamben kritizira. V tem, ko napade božje »odnarejanje« zgodovine (brisanje dejstva iztrebljanja), je film moč brati tudi kot primer Benjaminove mesijanske odrešitve, ki ni preprosto odrešitev realno obstoječe, a potlačene preteklosti, temveč prej njene nerealizirane zmožnosti.
COBISS.SI-ID: 45060141