Eden od osnovnih vzgibov razvitja filozofije v 20.stoletju je bil nedvomno poskus hermenevtične utemeljitve Geisteswissenschaften pri Wilhelmu Diltheyu, ki se je pri Heideggru zaokrenil v smer hermenevti~nega zasnovanja filozofije same in naposled doprinesel k uvidu, da znotraj filozofije ni več kaj začenjati, ter da je pristni kraj mišljenja treba določiti onkraj filozofije. Vendar pa se mišljenje, ki stopa čez filozofijjo v hkratnem sestopanju pod njo, nahaja na poti vmes, v neki vmesnosti, ki zase terja svoje razumevanje. Tako razumevanje predvsem zaznamuje »ukvarjanje s hermenevtiko«, ki se je v prejšnjem stoletju vsekakor pomenljivo preobrazila v filozofsko hermenevtiko. Kaj zaobsega ta oznaka izvemo šele, ko sežemo do tistega, kar naj bi bilo v njemu dosegu: sodobnost kot godišče filozofske hermenevtike.
COBISS.SI-ID: 65056354
»Ali je v pomiritvi krvnega maščevanja prisotna kakšna oblika pokore med sprtima stranema?« »Ne, nobene pokore, to so sami častni ljudje«, odgovorijo trije anketiranci na vprašanje univerzitetnega profesorja Valtazarja Bogišiča v njegovi anketi, ki jo je izvedel med izbranimi informatorji iz Črne Gore, Hercegovine in Albanije v sedemdesetih letih 19. stoletja. Njegov projekt zbiranja pravne kulturne dediščine je povsem sovpadal z raziskovalnimi izhodišči pravno-zgodovinske stroke v tedanjih evropskih deželah, očitno pa so impulzi za tovrstna raziskovanja prihajali prav iz francoskih dežel. O tem pričajo številne zbirke dokumentarnega gradiva in pričevanj, ki so jih pravniki in zgodovinarji zbirali na evropskih tleh v drugi polovici 19. stoletja, mdr. tudi omenjena Bogišićeva zbirka.
COBISS.SI-ID: 1502341
Avtor je preko analize primarnih virov, ki jih hrani britanski osrednji arhiv v Londonu (The National Archives), prikazal nekatera pomembna vprašanja, ki so bila v ozadju podpisa Londonskega Memoranduma 26. aprila 1915 (poznamo ga kot Londonski pakt), s katerim je Italija izbrala v prvi svetovni vojni zavezniško stran, se pravi Veliko Britanijo, Rusijo in Francijo. Uvodoma se je osredotočil na geopolitične vidike Sredozemlja ter na problem odnosa, ki so ga imeli v Italiji do t. i. neodrešenih ozemelj v Julijski krajini. V osrednjem delu je nato prikazal problematiko italijanske nevtralnosti, prve poskuse Antante avgusta 1914 pridobiti italijansko stran, kako je britanski veleposlanik v Rimu Rennel Rodd podrobno sledil dogajanju in reakcijam med politiki in v javnem mnenju v Italiji ter poskusom (mdr. v obliki protipropagande) predstavnikov Centralnih sil. Britanski viri pojasnjujejo, kako so bili italijanski vodilni krogi bolj naklonjeni Londonu, so pa stalo ponavljali, da Italija ni še pripravljena na spremembo svojega statusa. Marca 1915 so se v britanski prestolnici začela konkretna pogajanja in naposled se je konec aprila uresničilo to, kar so britanski diplomati v bistvu že več mesecev previdno in vztrajno pripravljali – italijanski vstop v vojno na strani zaveznikov.
COBISS.SI-ID: 1533317