Kljub temu, da je paraoksonaza-1 (PON1) zanesljiv biološki označevalec pri različnih bolezni, so dosedanje klinične študije temeljile le na relativni primerjavi specifičnih encimskih aktivnosti, ki zajemajo razlike predvsem zaradi (običajno neznane) koncentracije PON1. Namen te raziskave je predstaviti preprosto metodo vrednotenja za določitev avtonomnega kinetičnega parametra PON1, ki bi bil lahko povezan tudi s polimorfnimi oblikami in boleznimi; to je z Michaelisovo konstanto, ki je neodvisna od koncentracije encima. Ta alternativni pristop znatno zmanjša število potrebnih eksperimentov in da rezultate z veliko natančnostjo.
COBISS.SI-ID: 34576857
Številne povzročitelje okužb pri ljudeh in drugih sesalcih najdemo med glivami, ki so sposobne preživeti v ekstremnih okoljskih razmerah in se nanje hitro prilagoditi. Kljub temu pa povezava med oportunističnim patogenim potencialom in poliekstremnotoleranco pri glivah še ni bilo sistematično proučevana. V članku je prikazana povezava med poliekstremotoleranco in oportunistično patogenostjo na ravni glivnih vrst s filogenetsko analizo statistično pomembne so-pojavnosti ekstremne tolerance (npr. Osmotoleranca in psihrotoleranca) in oportunizma. Poleg ekstremotolerance delijo glivni oportunisti še eno značilnost - očitno pomanjkanje posebnih virulenčnih dejavnikov, kar je ponazorjeno s primerjalno genomsko analizo 20 dothideomycetnih in eurotiomycetnih črnih kvasovk. Medtem ko so bili genomi specializiranih glivnih rastlinskih patogenov pomembno obogateni z znanimi geni, povezanimi z virulentnostjo, ki kodirajo gene za izločene proteaze, aktivnih encimov, povezanih z razgradnjo ogljikovih hidratov, poliketidne sintaze in ne-ribosomske peptidne sintetaze, tega pri pri človeških oportunistih nismo zaznali. Predstavljeni rezultati pripeljejo do pomembnih zaključkov, kot je npr. če je okužba človeka kot gostitelja stranski učinek glivne tolerance in prilagoditve na stres, človek najverjetneje ni niti prednostni habitat za te vrste gliv, niti ni pomemben za njihov evolucijski uspeh. S tem je definiran oportunizem v nasprotju s patogenostjo, kjer predstavlja okužba prednost.
COBISS.SI-ID: 34039769
Nevrotropna in ekstremofilna črna kvasovka Exophiala dermatitidis (Herpotrichellaceae) poseljuje številna notranja okolja, med drugim kopalnice, parne kopeli in pomivalne stroje. V študiji smo za izbrani sev E. dermatitidis EXF-10123 pokazali polimorfen značaj, na kar nakazuje zmožnost rasti pri 37 °C in asimilacija aromatskih ogljikovodikov (toluen, mineralno olje, n-heksadekan), kot tudi obilnejša rast v prisotnosti izbranih nevrotransmiterjev (acetilholin, gama-aminobutirična kislina, glicin, glutamat in dopamin) kot edinega vira ogljika. Kot prvi smo pokazali vpliv E. dermatitidis na celični model humanih nevroblastov SH-SY5Y. Pri testiranju ekstraktov pripravljenih iz glivne biomase se je viabilnost celic SH-SY5Y ob dodatku vodnega ekstrakta zmanjšala za 51% in ob dodatku organskega ekstrakta za 37%. Pri testiranju vpliva zunajceličnih veziklov osamljenih iz istega seva E. dermatitidis so melanizirani vezikli pokazali večjo nevrotoksičnost, z zmanjšanjem viabilnosti na 21%, medtem ko je bila ob dodatku nemelaniziranih veziklov viabilnost zmanjšana na 79%. Prav tako smo z vrstično elektronsko mikroskopijo in fluorescenčno konfokalno mikroskopijo pokazali direktno interakcijo med E. dermatitidis in celicami SH-SY5Y, kjer smo dokazali invazijo in penetracijo glivnih hif v celice SH-SY5Y. Proces interakcije vodi v razgradnjo večine nevroblastomskih celic v samo treh dneh. Nevrotoksičen vpliv glive na celice nevroblastov bi lahko predstavljal še neznan posredni ali neposredni vzrok za razvoj nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, kot je na primer Alzheimerjeva bolezen.
COBISS.SI-ID: 34781401
Vnetje in oksidativni stres sta znana kot pomembna procesa pri nastanku parkinsonove bolezni. Genetska variabilnost teh poti bi lahko vplivala na dovzetnost za pojav bolezni in tudi na odgovor na zdravljenje. Dopaminergično zdravljenje je učinkovito pri lajšanju motoričnih simptomov, vendar lahko povzroča motorične in nemotorične neželene učinke. Namen te študije je bil preučiti vplive polimorfizmov posameznih nukleotidov v genih vnetnih poti in poteh oksidativnega stresa na dovzetnost za parkinsonovo bolezen in na pojav neželenih učinkov dopaminergičnega zdravljenja. V študijo je bilo vključenih 224 bolnikov. Zbrali smo njihove demografske in klinične podatke. V študijo je bila vključena tudi skupina zdravih slovenskih krvodajalcev za analizo tveganja za pojav parkinsonove bolezni. Pri vseh preiskovancih smo z genotipizacijo preverili prisotnost sledečih genetskih polimorfizmov: NLRP3 rs35829419, CARD8 rs2043211, IL1ß rs16944, IL1ß rs1143623, IL6 rs1800795, CAT rs1001179, CAT rs10836235, SOD2 rs4880, NOS1 rs2293054, NOS1 rs2682826, TNF-? rs1800629 in GPX1 rs1050450. Za analizo potencialnih povezav smo uporabili logistično regresijo. Alel IL1ß rs1143623 C je bil mejno povezan s tveganjem za razvoj Parkinsonove bolezni (OR = 0,59; 95%CI = 0,38–0,92, p = 0,021). Alel CAT rs1001179 A je bil signifikantno povezan s pojavom perifernih edemov (OR = 0,32; 95%CI = 0,15–0,68; p = 0,003). Ostale opažene povezave so bile le mejno značilne po prilagoditvi za signifikantne klinične parametre: alel NOS1 rs2682826 A je bil mejno povezan s prekomerno dnevno zaspanostjo in napadi spanca (OR = 1,75; 95%CI = 1,00–3,06, p = 0,048); alel SOD2 rs4880 T s slabostjo/bruhanjem (OR = 0,49, 95%CI = 0,25–0,94; p = 0,031), alel IL1ß rs1143623 C z ortostatsko hipotenzijo (OR = 0,57, 95%CI = 0,32– 1,00, p = 0,050); alel NOS1 rs2682826 A z motnjo kontrole impulzov (OR = 2,59, 95%CI = 1,09-6,19, p = 0,032). Med izbranimi polimorfizmi in motoričnimi neželenimi učinki nismo zaznali nobenih povezav. Poleg signifikantne povezave med genetsko variabilnostjo CAT in perifernimi edemi smo opazili še nekaj mejno signifikantnih povezav. Rezultati te študije tako nakazujejo povezavo med genetsko variabilnostjo vnetnih poti in poti oksidativnega stresa in nemotoričnimi neželenimi učinki dopaminergičnega zdravljenja. Izbrani polimorfizmi verjetno vseeno nimajo zelo pomembne vloge pri pojavu bolezni in neželenih učinkov dopaminergičnega zdravljenja.
COBISS.SI-ID: 34211545
Najpogostejši psihiatrični zapleti zaradi dopaminergičnega zdravljenja Parkinsonove bolezni (PD) so vidne halucinacije (VH) in motnje nadzora impulza (ICD). Njihov razvoj je odvisen od kliničnih in genetskih dejavnikov. Ocenili smo hkratni vpliv 16 kliničnih in 34 genetskih spremenljivk na pojav VH in ICD. Za skupno 214 bolnikov s PD smo pridobili demografske, klinične in genetske podatke. Klinični in klinično-farmakogenetski modeli so temeljili na penalizirani logistični regresiji. Napovedne zmogljivosti modelov smo ovrednotili s površino pod krivuljo (AUC). Klinično-farmakogenetski indeks za napoved VH zajema starost ob diagnozi (OR = 0,99), motnje REM spanja (OR = 2,27), depresijo (OR = 1 0002), IL6 rs1800795 (OR = 0,99), GPX1 s1050450 (ALI = 1,07), COMT rs165815 (OR = 0,69), MAOB rs1799836 (OR = 0,97), DRD3 rs6280 (OR = 1,32) in BIRC5 rs8073069 (OR = 0,94). Klinično-farmakogenetski indeks za napoved ICD je zajemal starost ob diagnozi (OR = 0,95), depresijo (OR = 1,75), zaviralce beta (OR = 0,99), porabo kave (OR = 0,97), NOS1 rs2682826 (OR = 1,15) , SLC6A3 rs393795 (OR = 1,27), SLC22A1 rs628031 (OR = 1,19), DRD2 rs1799732 (OR = 0,88), DRD3 rs6280 (OR = 0,88), NRG1 rs3924999 (OR = 0,96). AUC kliničnih in klinično-farmakogenetskih modelov za VH je znašal 0,60 oziroma 0,59. AUC kliničnih in klinično-farmakogenetskih modelov za ICD je znašal 0,72 oziroma 0,71. Ti rezultati kažejo, da dodajanje izbranih genetskih spremenljivk k analizi ne prispeva k boljši napovedi VH in ICD. Napovedne modele bi se mogoče dalo izboljšati z vključitvijo več preiskovancev ali dodajanjem drugih vrst in večih bioloških označevalcev PD.
COBISS.SI-ID: 12969219