Znanstvena monografija Tomaža Toporišiča preverja repozicioniranje dramske teorije in uprizoritvenih praks v času medmedijske in medkulturne hibridnosti. Avtor na osnovi poglobljenih analiz izbranih opusov slovenskih dramatikov in režiserjev, ki se gibljejo v zarisu postdramskega gledališča (med njimi Dušan Jovanović, Rudi Šeligo, Dragan Živadinov, Simona Semenič idr.), izpisuje značilnosti sodobne drame in gledališča, ki temelji na de(kon)strukciji, razsrediščenosti, alineranosti, navidezni alogiki, ukinjanju binarnih razmerij igralec – gledalec, semiotično – fenomenalno, resničnost – fikcija, zasebno – javno, singularnost – mnoštvo. Ob tem zagovarja tezo, da se je del uprizoritvenih praks v zadnjih sto letih – vse od zgodovinskih avantgard v prvi polovici 20. stoletja in neoavantgard v šestdesetih letih 20. stoletja – zavestno vračal k hibridnosti in vezljivosti medijev, skušal združevati tradicionalno ločene umetnosti in premešati umetnost z življenjem. Monografijo osredinja misel, da sta drama ali tekst v dramatizirani družbi (R. Williams) postala prizorišče dinamičnih prekrivanj epistemologij različnih diskurzov ter literarnih in uprizoritvenih taktik. Toporišič ugotavlja, da medbesedilni in medmedijski dialog v sodobnem gledališču dobi razsežnosti procesa semioze, multikulturalizem pa nadomesti kreolizacija kultur. Knjiga nagovarja tako teatrologe in raziskovalce s področij kulturologije, humanistike in družboslovja kot tudi širše občinstvo, zainteresirano za medkulturna vprašanja.
COBISS.SI-ID: 297337856
Osrednje tematsko področje, ki ga osvetljuje znanstvena monografija Govor v pedagoški praksi, je govorjeni jezik kot učna vsebina v izobraževalnem sistemu (od vrtca, osnovne in srednje šole do univerze in izvenšolskih izobraževanj). Spodbuda za refleksijo omenjene teme se je porodila na simpozijih o govoru, ki jih že nekaj let organizira Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (2000, 2006, 2013, 2019) in na katerih so udeleženci pogosto izrazili dvom o ustrezni in zadostni skrbi za učenčev govor v osnovni in srednji šoli ter o načinu preverjanja ustnega izražanja na maturi. Znanstvena monografija, v kateri 33 slovenskih in tujih avtorjev predstavlja različne poglede na poučevanje govora in kritično vrednoti učne načrte in študijske programe, je namenjena strokovnim bralcem (izvajalcem in načrtovalcem govornega izobraževanja) in vsem, ki se zavedajo, da govor ni samo sredstvo za sporazumevanje, ampak pomemben del človekove racionalne in iracionalne biti, ki posamezniku določa njegovo zasebno in družbeno vlogo. Zlasti slednja se vzpostavi tudi glede na posameznikovo govorno samozavest v javnih govornih položajih. Sistematično in kakovostno poučevanje govora bistveno prispeva k izboljšanju govorne kulture nasploh. Knjiga Govor v pedagoški praksi je pomembna kot primerjalna referenca za nacionalno različne govornoizobraževalne sisteme, še posebej za slovanska okolja, saj se skupna jezikovna etimologija zrcali tudi v govorni pedagogiji. Zaradi konstruktivne kritičnosti do obstoječih oblik (slovenskega) govornega izobraževanja je mogoče pričakovati, da bo knjiga pomembno vrednotenjsko izhodišče oblikovalcem jezikovno-govornih vsebin v drugih nacionalnih okoljih. Prispevki, ki predstavljajo inovativne metode govornega izobraževanja, so uporabni kot pedagoški zgled in spodbuda tako za domače kot tuje učitelje. Znanstvena monografija izpostavlja tudi potrebo po ustrezni govorni izobrazbi učiteljev, ki govorne vsebine običajno poučujejo v okviru drugih učnih predmetov in tako nudi osnovo za vrednotenje govorne vzgoje tudi pri drugih narodih.
COBISS.SI-ID: 303010560
Prispevek obravnava razvoj slovenske glasbe v času od pomladi narodov do izteka 19. stoletja in njegovo odvisnost od družbenopolitičnih tokov. Slovenska glasba je bila v tem obdobju tesno vpeta v proces nacionalnega osamosvajanja in je bila uporabljena kot orodje za izkazovanja narodne kulture. Ustvarjalci so bili večinoma ljubitelji in učitelji, pa tudi glasbeno izobraženi zdravniki, pravniki in vojaški častniki. Postavlja se vprašanje, ali je bila nastajajoča glasbena kultura v svojih temeljnih ciljih zgolj predmet propagande razvijajoče se suverenosti slovenskega naroda in s tem sredstvo za poudarjanje domovinskih čustev ter v kolikšni meri je razvijala tudi umetniške potenciale. Za slovensko glasbo tega obdobja so najznačilnejše zborovske kompozicije (Jurij Fleišman, Benjamin in Gustav Ipavec, Davorin Jenko, Fran Gerbič), ki so bile po vzoru nemškega Liedertafla izrazit medij nacionalnosti, podobne vsebine pa najdemo tudi v samospevu (Kamilo Mašek, Benjamin Ipavec, Risto Savin), klavirski glasbi (Miroslav Vilhar, Benjamin Ipavec) ter v opereti in operi (Anton Foerster, Benjamin Ipavec, Viktor Parma, Risto Savin). Komorna in orkestralna glasba sta bili izvzeti zaradi nezmožnosti poustvarjalnih teles in odsotnosti jezikovnega elementa kot pojma slovenske identitete, zato nista bili del nacionalnega gibanja. Avtorica prouči tudi, v kolikšni meri je glasbeni razvoj slovenskega naroda potekal v soodvisnosti z nemško kulturo, ki je bila na ozemlju današnje Slovenije več stoletij dominantna zaradi politične moči avstrijskega cesarstva. Ob tem pokaže, da je v okviru slogovnih značilnosti umetne glasbe potekala izrazita interakcija med nemško, češko in nastajajočo slovensko glasbeno kulturo. Razprava je objavljena v seriji monografij z naslovom Musikgeschichte in Mittel- und Osteuropa. Študije o zgodovini raznovrstnih glasbenih pojavov iz srednje in vzhodne Evrope so bile v preteklosti v zahodni Evropi premalo znane. Zato je Oddelek za muzikologijo na Univerzi Leipzig v sodelovanju z založbo Gudrun Schröder Verlag leta 1997 osnoval to zbirko z namenom, da v njej objavlja najnovejša dognanja o glasbenih pojavih s tega geografskega območja in z njimi seznanja širšo muzikološko in kulturološko znanost v Evropi in svetu. Pričakovati je mogoče, da bo objava razprave Darje Koter v tej priznani zbirki spodbudila primerjalne študije predvsem v državah srednje in jugovzhodne Evrope (Avstrija, Češka, Slovaška, Madžarska, Hrvaška …), ki so bile do konca prve svetovne vojne prav tako kot Slovenija zaznamovane z nacionalno heterogenim prebivalstvom in prevlado nemške jezikovne in splošne kulture. Ugotovitve na primeru študije slovenskega prostora je mogoče uporabiti kot referenčne za področje raziskav etnično raznolikih skupnosti, kjer se soočajo z družbenopolitično, jezikovno in splošno kulturno neenakopravnostjo in kjer je živa glasba del družbeno pogojenega množičnega gibanja.
COBISS.SI-ID: 2844039
Tematska številka znanstvene revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater z naslovom Kastracija političnega in sodobno slovensko gledališče (v uredništvu Tomaža Toporišiča) prouči stanje v sodobnem gledališču, v katerem je po letu 2010 opaziti okrepljeno težnjo po politični angažiranosti strategij predstavljanja in političnem aktivizmu. A političnost gledališča je apolitična (kastrirana), če njegove strategije uprizarjanja – kljub neposrednemu nagovarjanju občinstva – ostajajo onkraj prostora skupnega premišljevanja o ključnih družbenih vprašanjih. Ali živimo v svetu, v katerem je kastracija političnega popolna, moč posamezniku, gledališču in kulturi pa odvzeta, tako kot tudi izvor moči? To je temeljno vprašanje, ki osredinja razprave. Avtorji (Lev Kreft, Blaž Lukan, Aldo Milohnić, Barbara Orel, Gašper Troha, Krištof Jacek Kozak, Tomaž Toporišič in Nenad Jelesijević) ugotavljajo, da se sodobno slovensko gledališče zaveda svoje družbene funkcije, a je hkrati vprašljiv njegov realni politični doseg, saj je zadovoljitev potrebe po kritičnosti lahko tudi generator zgolj navidezne političnosti, ki nima dejanskega vpliva na družbene spremembe. Prav na tej točki se začenja polje kastracije političnega v sodobnem slovenskem gledališču. Tematska številka revije Amfiteater ni zanimiva le za slovensko okolje, temveč tudi širše, saj je kastracija političnosti eden bistvenih elementov neoliberalnega kapitalizma.
COBISS.SI-ID: 4525403
V okviru mednarodnega raziskovalnega projekta STEP je bila v letih 2009–2015 izvedena primerjava gledaliških sistemov v sedmih manjših evropskih mestih z naslovom Študija mest (STEP City Study), pri kateri sodeluje članica programske skupine in prva avtorica tega članka dr. Maja Šorli. Študija vključuje empirično raziskavo gledališke recepcije, izvedeno z obsežnim vprašalnikom, in kvalitativno raziskavo, sestavljeno iz fokusnih skupin in intervjujev s posameznimi gledalci. Eden od presenetljivih rezultatov je pokazal, da so gledalci na splošno zelo uživali v predstavah, hkrati pa jih niso ocenili kot zelo osebno ali družbeno relevantne. Zato smo se odločili, da bomo v tem članku raziskali pojem relevantnosti ali z drugimi besedami, proučili, kaj merimo, ko občinstvo vprašamo, ali je bila uprizoritev zanje pomembna. V tej študiji so združene raziskave recepcije in analize uprizoritev, ki so bile ocenjene kot najbolj osebno ali družbeno relevantne. Uprizoritve so tematizirale bodisi eksistencialne bodisi sodobne politične teme, nastajale so na precej tradicionalen način in niso izstopale po nobenem posebej inovativnem gledališkem pristopu. Sklepamo tudi, da je relevantnost zapleteno vprašanje, ki se izraža v različnih dimenzijah gledališke izkušnje in ga ni mogoče preprosto izmeriti. Gledališče se ves čas poskuša opredeliti do vprašanj o osebni in družbeni relevantnosti svojega lastnega medija in ta razprava je eden prvih primerov analize odzivov številnega občinstva v kombinaciji z analizami uprizarjanja. Študija se v uvodu sklicuje na nekatere parcialne raziskave gledališke izkušnje, ki so narejene bodisi na zelo majhnih in nereprezentativnih vzorcih bodisi analizirajo odzive na posamezne izjemne gledališke uprizoritve v prestolnicah. Za razliko od teh pričujoča študija temelji na empiričnih rezultatih gledališke recepcije, pridobljenih v primerjalni evropski raziskavi Študija mest v okviru projekta STEP, z več kot 5800 rešenimi vprašalniki o uprizoritvah različnih žanrov in priljubljenosti pri občinstvu. Podatki so interpretirani s pomočjo analize uprizoritev izbranih gledaliških dogodkov iz Estonije in Velike Britanije, pri čemer sta združeni dve metodi, kvalitativna in kvantitativna, kar odpira tudi nove metodološke pristope. Takšne raziskave v razpoložljivi literaturi doslej ni bilo zaslediti, zato mendarodna skupina STEP pripravlja znanstveno monografijo tudi pri ugledni založbi Routledge v zbirki, ki je namenjena raziskavam občinstva (Theatre & Performance Series in Audience Research).
COBISS.SI-ID: 4670299