Približno štirideset ohranjenih upodobitev Živega križa v različnih medijih priča o protijudovski naravnanosti njihovih naročnikov. Samo ena je ohranjena v sedanjem slovenskem prostoru. V prispevku je ptujska upodobitev Živega križa postavljena v kontekst upodobitev istega motiva v bližnjem srednjeevropskem in severnoitalijanskem prostoru ter srednjeveške judovske skupnosti na Ptuju, zaradi jukstapozicije v ptujski cerkvi pa tudi v kontekst nekoliko mlajše upodobitve Treh redov sveta. Prostorsko soočenje med upodobitvama Živega križa in Treh redov sveta je avtorica primerjala z miniaturama, ki ilustrirata mašo za praznik sv. Rešnjega telesa v Salzburškem misalu in postavila hipotezo, da je bila kapela, v kateri sta bili naslikani ptujski stenski sliki, prvotno namenjena pobožnostim bratovščin sv. Rešnjega telesa in Marije. Prispevek odpira vprašanja naročništva in teološke podpore naročnikom in slikarjem pri zasnovi kompleksnih ikonografskih motivov, ki odražajo intelektualno moč Ptuja ob koncu 15. stoletja. Prvič problematizirana vprašanja naročništva in ikonografskega koncepta niso pripeljala do dokončnih odgovorov, zlasti zaradi slabe ohranjenosti arhivskega gradiva o mestu Ptuj v 15. stoletju. Študija tako zlasti v metodološkem pogledu odpira možnosti za nadaljnje raziskave.
COBISS.SI-ID: 47280899
Članek obravnava nova dejstva o judovskih družinah na območju Prekmurja, izhajajoča iz še neobdelanih virov. Ti viri pričajo o nekaj starejši navzočnosti judovstva, in sicer so pričeli prihajati v prostor kaj hitro po zaključku Rákóczijeve vstaje oziroma državljanske vojne na Madžarskem (1703-1711), ko je v državi dokončno zavladal mir. Razrešeno je vprašanje časa naselitve Judov v trge Murska Sobota in Dolnja Lendava, pozneje - pred sredino 18. stoletja - pa še v Beltince. Vsi trije kraji so bili sedeži obsežnih zemljiških gospostev ter imeli vsak vsaj 400 prebivalcev, in zatorej poslovno vsekakor privlačni za judovsko trgovanje. Že v drugem desetletju 18. stoletja se, ob nizanju vesti o tovrstnem poslovanju v vseh krajih, v spisih višjega dominalnega sodišča dolnjelendavskega gospostva že pojavijo zadeve, v katerih kot obtoženi ali kot tožniki nastopajo tudi poglavarji tukaj trgujočih judovskih družin. Večina jih je tu sprva prijavljenih kot začasno bivajoči in delujoči, saj so bili stalno prijavljeni tako v Esterházyjevem mestu Eisenstadt ali v Batthyányjevem trgu Rechnitz (oba kraja na Gradiščanskem). Občasno so se posamični člani rodov v tukajšnjem bivanju izmenjevali. Hkrati so semkaj že privedli tudi soproge in otroke. Ukvarjali so se z drobno trgovino z gospodinjskimi potrebščinami v lastnih trgovskih lokalih, odkupovali pridelke in obrtne predmete; pogosto so bili najemniki obratov za kuhanje žganja.
COBISS.SI-ID: 47281923
Prispevek obravnava in analizira podobo srednjeveških judov na sedanjem slovenskem in sosednjih območjih v slovenski literaturi na primeru petih izbranih zgodovinskih del. Glavna obravnava je namenjena analizi judovske navzočnosti v historičnih slovenskih deželah v 14. in 15. stoletju. Poudariti velja, da je upodabljanje srednjeveških judov v izbranih besedilih pogosto negativno, čeprav so bila napisana po drugi svetovni vojni. Marpurgi Zlate Vokač Medic iz osemdesetih let 20. stoletja so eden od najbolj pozitivnih portretov srednjeveškega judovstva v slovenski literaturi. Podrobnejša analiza besedila razkrije, da srednjeveški judje niso predstavljeni kot alternativa močno kritizirani večinski krščanski skupnosti, nad katero dominira katoliška cerkev, ki je obsedena z oblastjo. Avtoričina pozornost je usmerjena v izjemne posameznike, ki lahko presežejo ozke kolektivne identitete svojih skupnosti. Judje kot diskriminirana skupina predstavljajo ogledalo pomanjkljivostim večinske skupnosti. To težnja je ohranjena tudi v drugem romanu Zlate Vokač, Knjiga senc. Dogajanje je postavljeno v kontekst izgona Judov iz Maribora in Štajerske leta 1496, v okviru katerega se razvije zgodba glavne junakinje Sare. Ugotovimo lahko, da je roman Knjiga senc najbolj poglobljeno literarno delo o srednjeveški prisotni judov na Slovenskem.
COBISS.SI-ID: 47281155
Razprava obravnava nekaj ključnih vprašanj, vezanih predvsem na čas in vzrok prihoda judov v posamezne spodnještajerske urbane kraje. Vloga deželnih gospodov, predvsem Habsburžanov, se kaže kot ključna pri spodbujanju in podpiranju judov pri odločitvi, da se naselijo v določenem kraju. Angažma štajerskih vojvod je najbolje viden na primeru (Slovenske) Bistrice, kjer je očitno, da je ravno njihov interes tisti, ki je ne samo omogočil prihod judov v mesto, temveč tudi v veliki meri uravnaval njihovo delovanje. Tudi primer Slovenj Gradca kaže na podoben vzorec. Tudi tu je za prihod judov v mesto odločilen vpliv deželnega gospoda, le da je ta v tem primeru izražen posredno, skozi delovanje deželnoministerialne družine Aufensteinov, ki pa je bilo brez dvoma povsem usklajeno z željami njihovega gospoda, koroškega vojvode. Iz celotne slike še najbolj izstopa primer Dravograda, kjer imamo opravka z dokaj nenavadnim momentom, ko se, kot kaže, štajerski judje (vsaj tako kaže dejstvo, da se podredijo sodniku za jude iz Gradca) naselijo v kraju. Usoda juda Davida iz Dravograda na Dunaju kaže le na to, da je bila njegova povezanost z Dravogradom zelo velika in je morala presegati zgolj kratkotrajno bivanje. Vsekakor pa je mogoče zaključiti, da ne samo, da je bila vloga deželnih gospodov (pričakovano) tista, ki je v največji meri krojila prisotnost oz. neprisotnost judov po posameznih krajih, temveč tudi to, da je še prav posebej izpostavljena vloga Habsburžanov (in Tirolskih kot koroških vojvod) kot štajerskih deželnih gospodov. Vsekakor pa bo za več odgovorov treba tej analizi dodati še podobno za kranjsko deželo in za prostor Goriške in Istre.
COBISS.SI-ID: 60949251