Monografija raziskuje različne načine, kako tema konca v njenih mnogoterih oblikah kroji našo percepcijo realnosti, naše razmišljanje o njen in način, kako jo naseljujemo. »Konec« nikakor ni homogena figura, še manj koncept, in kaže v zelo različne smeri. Filozofski vstop v monografijo predstavlja ideja »konca zgodovine«, ki je v svojih implikacijah natanko nasprotna ideji »konca sveta«. Knjiga med drugim raziskuje, kako je sodobna oživitev te zadnje ideje, povezane z različnimi scenariji prihajajoče katastrofe, vključno z ekološko, na nek način naredila konec tezi o koncu zgodovine. Videti je, je zgodovina spet začela teči, toda kam? In kje je naše mesto v tej znova prebujeni zgodovini?
COBISS.SI-ID: 302504960
Kakšno vlogo lahko estetika kot filozofija avtonomne umetnosti pripiše afektu? Od Hegla naprej se avtonomija umetnosti manifestira kot indiferentna oblika videza, ki »nam stoji nasproti kot blažen bog«. Ali mišljenje umetnosti skozi afekt potemtakem nujno pomeni vnos heteronomije – skrite ekonomije, ki spodkoplje indiferentno površino avtonomnega videza? Članek gre v nasprotno smer in razišče afektivnost, notranjo sami indiferenci umetnosti. Obravnava Heglove težave pri razločitvi božanske indiference idealne umetnine od ironične indiference, ki napoveduje konec umetnosti, Adornovo opažanje, da je umetnost zavezana izražanju trpljenja, ki pa ga lahko izrazi le v do njega bistveno indiferentnem mediju, ter Rancierovo reafirmacijo indiference kot specifično estetske moči afekcije skozi premestitev koordinat čutnega izkustva. Hegel in Adorno sta zagovarjala indiferenco umetnosti, a jo vseeno poskušala utemeljiti na nečem substancialnem, po Rancieru pa je indiferenca edina substancialnost, ki jo umetnost lahko ima.
COBISS.SI-ID: 46097197
Članek analizira Agambenovo znano zavrnitev religioznega izraza Holokavst kot imena za iztrebljanje Judov. Agamben ta izraz zavrača kot neustrezen (in raje predlaga uporabo izraza Šoa), kolikor implicira žrtveno izmenjavo s sfero božjega. Trdi, da, gledano iz zgodovinopisne perspektive, Judje niso bili ubiti kot žrtve v ritualu žrtvovanja, temveč kot (biopolitični) homines sacri. Toda, kot je opazila Rey Chow, Agamben na ta način zanika kakršenkoli odrešitveni potencial izraza Holokavst, s čimer preprečuje vpis žrtev v javni spomin. Spregleda namreč, da je »dokončna rešitev« vključevala tudi poskus popolnega izbira vseh sledi samega iztrebljanja, ki ga članek bere skozi srednjeveški teološki koncept Potentia Dei Absoluta, se pravi, kot anti-aristotelsko božjo moč »odnarejanja« celo na videz nespremenljivega, objektivnega reda preteklosti. Članek poskuša izpodbijati Agambenov pogled s pomočjo igranega (ne pa dokumentarnega) filma Saulov sin madžarskega režiserja Lázslá Nemesa. Trdi, da je Nemesov film edinstven primer filma o Holokavstu, ki pa se hkrati izogne regresiji v pozicijo, ki jo Agamben ostro kritizira. V tem, ko napade božje »odnarejanje« zgodovine (brisanje dejstva iztrebljanja) s sredstvi fikcije, je film moč brati tudi kot primer Benjaminove mesijanske odrešitve, ki ni preprosto odrešitev realno obstoječe, a potlačene preteklosti, temveč prej njene nerealizirane zmožnosti.
COBISS.SI-ID: 45060141