Preučevali smo učinke starosti na različne fiziološke parametre, vključno s tistimi, ki izhajajo iz i) testiranja maksimalne srčnodihalnih odzivov vadbe (CPET), ii) stopnjevane vadbe zmerne intenzivnosti in iii) spremenljivk, pridobljenih iz tenziomiografije (TMG) pri zmerno aktivnih ženskah. Osemindvajset žensk (starost od 19 do 53 let) je opravilo tri laboratorijske obiske, vključno z zbiranjem izhodiščnih podatkov, oceno TMG, maks. VO2 max. test s CPET in preskus s stopnjevano intenzivnostko korakom od 20 W do izhodne moči (PO) zmerne intenzivnosti, ki ustreza VO2 pri 90% pragu izmenjave plina. Med prehodom po korakih iz pljučnega vnosa kisika iz dihanja v zrak (VO2p) smo stalno spremljali deoksigenacijo mišic z bližinjo infrardečo spektroskopijo (% HHb) in srčnožilni odziv. Med mlajšimi in srednjimi ženskami ni opaziti razlik v vrednosti največjega VO2 in največji PO, medtem ko je največji HR bil pri srednjih letih za 12 utripov na minuto nižji v primerjavi z mladimi (p = 0,016). Prav tako nismo opazili razlik med starostnimi skupinami v VO2p, HHb in HR med stopnjevano vadbo. Prvi regresijski model je pokazal, da starost ni zmanjšala največje zmogljivosti CPET v preučevani populaciji (p = .638), v drugem modelu pa hitrejši VO2p, ki smo ga kombinirali s krajšim kontrakcijskim časom (Tc), pridobljenim s TMG, lateralis (VL), so bili povezani z višjo VO2 max. (~ 30% razložene variance, p = .039). Skratka, dolgotrajna vadba ščiti pred VO2 max. in poslabšanje VO2p pri zmerno aktivnih ženskah.
COBISS.SI-ID: 26481155
Ta študija je preučevala učinke 8-tedenskega pliometričnega treninga (PT) na višino skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ), hitrost odskoka in kontraktilne parametre, pridobljene s tenziomiografijo (TMG) pri starejših. Metode: Triindvajset starejših odraslih (starost 66,7 ± 5,2 let) smo naključno razdelili v dve skupini: PLYO (n = 11) in CTRL (n = 12). Tenziomiografijo smo izmerili pri vastus lateralis (VL), biceps femoris (BF), tibialis anterior (TA), gastrocnemius medialis (GM) in lateralis (GL). Poleg tega je bil indeks elektromehanske učinkovitosti (EME) izračunan v GM kot razmerje med amplitudami največjih odzivov M-valov in TMG (Dm) odzivov. Biokemični markerji mišičnih poškodb in vnetja so bili ovrednoteni, da bi zagotovili posredne indekse varnosti protokola vadbe. Rezultati: Glavni učinek časa (za vzletno hitrost p = .023; ?2 = .236) in časovne interakcije skupine x (za CMJ, Tc (BF, GM), Dm (BF) in EME p (.05; ?2 = .136 - .236). Post hoc analiza je pokazala znatno povečanje višine CMJ in hitrosti vzleta, in sicer za 14,2% (p = .001) in 8,2% (p = .01) v PLYO. Čas krčenja (Tc) se je zmanjšal pri BF –5,7% (p = .001) in GM –9,6% (p = .001). Dm se je zmanjšal le v BF –20,8% (p = .001), medtem ko se je EME indeks GM izboljšal za 22.9% (p = .002). Med skupinami ali časovnimi točkami ocenjevanja za C-reaktivni protein ni bilo razlik (p = .122). Zaključek: Ta študija jasno podpira uporabo nadzorovanih telesnih vaj pri starejših, saj so se eksplozivna moč, kontraktilnost mišic in EME spodnjih udov po treningu znatno izboljšali.
COBISS.SI-ID: 2536915
Srčnožilni odziv na vadbo s spremenljivo obremenitvijo na ergometru z vztrajnikom še vedno ni znan, zato smo jo v tej študiji preučevali pri zdravih moških. V presečno študijo smo vključili devetnajst moških (starih od 20 do 57 let), ki so opravili tri laboratorijske obiske, vključno s določitvijo največjega V˙O2 in intervencijo vaje na ergometru z vztrajnikom, nastavljenim na 0.075 kg · m2 vztrajnosti. Po prenehanju preizkusa na ploščadi so bili vsi udeleženci razporejeni v aerobno slabše (n = 10) in boljše (n = 9) skupine. Med vadbo so prek Finapresa neprekinjeno spremljali srčno-žilne potrebe, medtem ko je bila z ultrazvočnim slikanjem opravljena ocena dilatacije (FMD) pred in po pretoku. Rezultati Med skupinami nismo opazili razlik v njihovi antropometriji, starosti ali premeru brahialne arterije v mirovanju, medtem ko je V˙O2 max. je bila za približno 15% višja (p = .001) pri boljši aerobni skupini. Srčnožilni odziv na vadbo je bil podoben med skupinami, saj so najvišje vrednosti povprečnega arterijskega tlaka dosegle ~ 160 mmHg oziroma ~ 140 utripov na minuto. Vadba z vztrajnikom ni poslabšala odziva FMD (%), kar je bilo primerljivo med skupinami (p = .256). Ko so bili ti podatki zbrani, je regresijska analiza pokazala obratno razmerje med FMD (%), starostjo (ß = -936, p = .001) in V˙O2 max. (ß = -359, p = .045). Zaključek Čeprav samo aerobna pripravljenost neposredno ne pojasnjuje odziva FMP na vadbo z vztrajnikom, imajo aerobno boljši posamezniki, ko se starajo, ponavadi nižjo FMD v spodnji brahialni arteriji.
COBISS.SI-ID: 52928771