Paleozojski konglomerat pri Podlipoglavu na prehodnem območju med Zunanjimi in Notranjimi Dinaridi Slovenije vsebujejo apnenčeve prodnike, ki smo jih mikropaleontološko preučili. Dobljene konodontne favne označuje očitna odsotnost plitvovodnih taksonov. Za favne zgodnjega do srednjega devona so značilne razmeroma pogosti polygnathidi, ki so uvrščeni emsijsko- in zgodnjeeifelijsko excavatus-nothoperbonus, laticostatus in costatus cone. Pennsylvanijske konodontne favne vsebujejo razmeroma globokomorske Neolochriea ali gondolellide, ki kažejo na zgodnjobaškirijsko in moskovijsko dobo. Prisotnost radiolarijske vrste Pseudoalbaillella nodosa kaže na globokomorsko okolje sedimentacije v zgodnjem moskoviju in je prvo poročilo o najstarejši najdbi albaillellid v Srednji Evropi.
COBISS.SI-ID: 17748483
Delo se osredotoča na Praprotno drago, ki je ena največjih ledeniško-kraških kotanj na Snežniku (Dinarski kras). Pobočja kotanje prekrivajo ledeniške morene, njeno dno pa v celoti pokrivajo aluvialni vršaji. Predstavljamo rezultate raziskav debeline, izvora in starosti sedimentov, ki so bile opravljene s komplementarnim geomorfološkim, sedimentološkim, geofizikalnim in kronološkim pristopom. Razporeditev moren nakazuje dva obdobja napredovanja ledenika, katerima sta bili pripisani dve glavni fazi odložitve aluvialnih vršajev. Slednji smo prepoznali na podlagi rezultatov električne upornostne tomografije. Analiza kozmogenega izotopa 36Cl na najmlajših aluvialnih sedimentih nakazuje starost 12,3 ± 1,7 tisoč let. Najmlajše odlaganje aluvialnih sedimentov v Praprotni dragi se je tako najverjetneje odvijalo po umiku ledenika, v paraglacialnem obdobju.
COBISS.SI-ID: 69045346
Poznavanje debeline Zemljine skorje je eden ključnih elementov za rekonstrukcijo regionalne tektonske zgodovine. Dinarsko pogorje predstavlja enega najbolj enigmatičnih odsekov Alpsko-Mediteranske cone kolizije, za katerega je značilna velika razlika v debelini skorje. Podajamo novo karto globine Moho za širše območje Dinaridov na podlagi zapisov teleseizmov na 87 potresnih opazovalnicah. Zapise smo analizirali s funkcijami sprejemnikov in izdvojili konvertirane P v S valove. Dobljena topografija Moho se ujema s strukturnim okvirom, ki obsega debelejšo skorjo pod Dinaridi, ki se postopoma tanjša v smeri Panonske in Jadranske domene. Za profile ki prečkajo NW Dinaride je značilno relativno strmo zmanjševanje debeline skorje severno od glavne narivne fronte. Temu prehodu sledi znatno tanjšanje skorje proti Panonskemu bazenu. Moho leži najglobje v srednjih in južnih Dinaridih, tudi globje od 55 km. Tudi tu opazujemo skok v debelini skorje v območju prehoda v notranje Dinaride, kar nakazuje na možnost podrivanja (ali subdukcije) Jadranske plošče. Globine Moho v smeri Panonskega bazena so med 25 in 35 km. Na območju jadranske domene smo ugotovili debelino skorje od 30 km pa do več kot 45 km na območju srednjejadranskih otokov.
COBISS.SI-ID: 1558110
Študija obsega analizo ekstremnega padavinskega dogodka v maju 2018, ki je povzročil nastanek drobirskega toka in zasul spodnji del postaje žičnice na Krvavec. Za modeliranje pojavov je bil uporabljen program RAMMS, v katerem sta bila modelirana dva drobirska tokova, iz dveh različnih izvornih območij (grap). S pomočjo ocenjenega volumna materiala, njegovih reoloških lastnosti in padavin smo določili kakšne pregrade bi bile potrebne, da do razlitja materiala ne bi prišlo. Hkrati smo z modeli preverili, kakšen bi bil potek dogodkov ob še večjih količinah padavin ter ob upoštevanju načrtovanih zaščitnih ukrepov.
COBISS.SI-ID: 9010529
V članku je opisana foraminiferna združba iz Khodz grupe na ruski strani Kavkaza. Združba je posebna v tem, da vsebuje zelo raznolike in številčne trohospiralne involutinidne foraminifere, nasprotno pa zelo malo plitvomorskih vrst s porcelanastimi stenami, ki so značilne za zahodno Neotetido. Vzrok za razlike je verjetno visoka paleogeografska širina. Visoka diverziteta trohospiralnih involutinid je zanimiva s stališča množičnega izumrtja na meji trias-jura, za katerega naj bi bilo odgovorno zakisanje morij in oceanov zaradi intenzivnega vulkanizma v tistem obdobju. Dogodek je preživela večina vrst trohospiralnih involutinid, čeprav imajo aragonitne hišice in bi morale biti med najbolj prizadetimi skupinami. Predlagano je, da so te in podobne vrste neugodne razmere preživele v višjih geografskih širinah in/ali globljih vodah. Tekom okrevanja v zgodnji juri so se razširile nazaj v subtropska in tropska območja. Članek je bil objavljen v reviji iz prve četrtine revij s faktorjem vpliva in je do letošnjega leta dobil en čisti citat.
COBISS.SI-ID: 13575427