Ozadje: Mutacije BRCA2 povzročajo večje tveganje za zgodnji agresivni rak prostate (PrCa). Študija IMPACT ocenjuje ciljni presejanje PrCa z uporabo specifičnega antigena za prostato (PSA) pri moških z mutacijami zarodne linije BRCA1/2. Cilj: poročanje o uporabnosti presejanja PSA, incidence PrCa, pozitivne napovedne vrednosti PSA, biopsije in značilnosti tumorja po 3 letih presejanja glede na status BRCA. Zasnova, postavitev in udeleženci: Zaposleni so bili moški, stari od 40 do 69 let z mutacijo zarodne linije BRCA1/2 in moški kontrolni testi, ki so bili negativni za družinsko mutacijo BRCA1/2. Udeleženci so bili na pregled PSA 3 leta in če je bil PSA) 3,0 ng / ml, je bila moškim na voljo biopsija prostate. Rezultati in omejitve: Skupno je bilo najetih 3027 bolnikov (2932 posameznikov) (919 nosilcev BRCA1, 709 nosilcev BRCA1, 902 nosilcev BRCA2 in 497 nosilcev BRCA2). Po 3 letih presejanja je imelo 527 moških PSA) 3,0 ng / ml, opravljeno je bilo 357 biopsij in diagnosticirano 112 primerov PrCa (31 nosilcev BRCA1, 19 nosilcev BRCA1, 47 nosilcev BRCA2 in 15 nosilcev BRCA2). Stopnja pojavnosti raka na 1000 let je bila pri nosilcih BRCA2 višja kot pri nenosilcih (19,4 proti 12,0; p = 0,03); Rak je bil pri nosilcih BRCA2 diagnosticiran v mlajših letih (61 proti 64 let; p = 0,04) in bolj verjetno so imeli klinično pomembno bolezen kot nosilci BRCA2 (77% proti 40%; p = 0,01). Zaključki: Po 3 letih presejanja so bili nosilci mutacij BRCA2 v primerjavi z nenosilci povezani z večjo incidenco PrCa, mlajšo starostjo ob diagnozi in klinično pomembnimi tumorji. Zato je sistematično presejanje PSA indicirano za moške z mutacijo BRCA2. Nadaljnje spremljanje je potrebno za oceno vloge presejanja pri nosilcih mutacij BRCA1.
COBISS.SI-ID: 3351419
V letih 2014 do 2019 smo pri probandih v 50 različnih družinah, ki so bile podvržene genskemu svetovanju in testiranju z uporabo sekvenciranja naslednje generacije, našli patogene / verjetne patogene variante (PV/LPV) CHEK2. Rak dojke je bil diagnosticiran pri 41 od 75 nosilcev PV/LPV CHEK2 (40 žensk, 1 moški). Povprečna starost ob diagnozi BC je bila 42,8 leta (razpon od 21 do 63 let), 27 (65,8%) pa je imelo pozitivno družinsko anamnezo raka dojk. Ugotovili smo, da se je obojestranski rak pojavil pri kar 19,5% slovenskih bolnic s PV/LPV CHEK2.
COBISS.SI-ID: 32464131
Raziskava s tamoksifenom in eksemestanom (TEXT) / zavora delovanja jajčnikov (SOFT) je pokazala boljše rezultate pri ženskah v predmenopavzi z rakom dojk, pozitivnim na hormonske receptorje, ki so bile zdravljene z adjuvantnim eksemestanom in supresijo funkcije jajčnikov (OS) ali tamoksifenom in OS v primerjavi s tamoksifenom. Pred tem so že poročali o obsegu absolutnih izboljšav brez kakršnih koli ponovitev v neprekinjenem, sestavljenem merilu tveganja ponovitve za prilagajanje odločanja. Z daljšim spremljanjem se zdaj osredotočamo na oddaljene ponovitve. Bolnicam iz študije TEXT, ki so prejemale kemoterapijo, se so imele za 5,1% manj razsoja po zdravljenju z eksemestanom plus ovarijsko supresijo v primerjavi s tamoksifenom plus ovarijsko supresijo. Bolnice iz študije SOFT, ki so po kemoterapiji ostale v premenopavzi, so v povprečju imele za 5,2% manj razsoja po zdravljenju z eksemestanom plus ovarijsko supresijo v primerjavi s tamoksifenom; pri tamoksifenu plus ovarijski supresiji v primerjavi s tamoksifenom je bilo za približno 3,5% manj razsoja. Študija je pokazala, da imajo ženske v premenopavzi s HR-pozitivnim / HER2-negativnim rakom dojke in visokim tveganjem za ponovitev bolezni, kot je opredeljeno s kliničnopatološkimi značilnostmi, 10% do 15% manjše tveganje za razsoj bolezni po 8-letnem opazovanju po zdravljenju z eksemestanom plus ovarijsko supresijo v primerjavi s tamoksifenom plus ovarijsko supresijo ali samo tamoksifenom. Potencialna korist stopnjevanja endokrinega zdravljenja v primerjavi s samo tamoksifenom je minimalna za tiste z nizkim tveganjem za ponovitev.
COBISS.SI-ID: 16647683
Etiologija raka dojke pri moškem (RDM) je slabo razumljena. Zlasti ni znano, v kolikšni meri se genetska osnova RDM razlikuje od raka dojke pri ženskah. V prejšnji študiji povezave med genomom (GWAS) so pri RDM ugotovili dva lokusa nagnjenosti k bolezni, ki sta bila povezana tudi s tveganjem za raka dojk pri ženskah. V treh stopnjah smo izvedli genotipizacijo enonukleotidnega polimorfizma (SNP) po celotnem genomu pri evropskih preiskovancih z RDM. Povezave med neposredno genotipiziranimi in pripisanimi SNP z EDM so ocenili z metaanalizo s fiksnimi učinki 1.380 primerov in 3.620 kontrol. Za potrditev variant z vrednostmi P (1 x 10-06 je bila uporabljena replikacijska genotipizacija 810 primerov in 1026 kontrol. GWAS je identificiral tri nove lokuse občutljivosti za RDM, ki so dosegli pomen v celotnem genomu (P (5 x 10-08). Genetska korelacijska analiza je pokazala močno skupno genetsko osnovo z rakom dojk pri ženskah, pozitivnim na estrogenske receptorje (ER). Moški v zgornjem kvintilu genetskega tveganja so imeli štirikrat večje tveganje za raka dojke v primerjavi s tistimi v spodnjem kvintilu (razmerje verjetnosti = 3,86, 95-odstotni interval zaupanja = 3,07 do 4,87, P = 2,08 x 10-30). Te ugotovitve so izboljšale naše razumevanje genetske osnove RDM, zagotavljajo podporo prekrivajoči se genski etiologiji z rakom dojk pri ženskah in identificirajo skupino moških s štirikrat večjim tveganjem za RDM.
COBISS.SI-ID: 26894083
Nedavni dokazi kažejo, da je zapleten kariotip (ZK), opredeljen s prisotnostjo ? 3 kromosomskih aberacij (strukturnih in / ali številčnih), ugotovljenih z analizo vezave kromosomov (AVK), lahko pomemben za odločanje o zdravljenju pri kronični limfocitni levkemiji (CLL). Kljub temu ostaja veliko izzivov v zvezi z rutinsko klinično uporabo AVK. V retrospektivni študiji 5290 bolnikov z razpoložljivimi podatki o AVK smo raziskali tako kliničnobiološke povezave kot tudi klinični vpliv ZK na KLL. Ugotovili smo, da imajo bolniki z ? 5 nenormalnostmi, opredeljenimi kot visoko ZK, klinično enakomerno slabe klinične rezultate, neodvisno od klinične faze, odstopanj TP53 (izbris mutacij kromosoma 17p in / ali TP53 [TP53abs]) in izražanje somatsko hipermutiranih ( M-CLL) ali mutirani variabilni geni imunoglobulina. Tako so primerjali primere ZK s 3 ali 4 odstopanji (z nizko ZK in vmesno ZK), ki so agresivne tečaje bolezni spremljali le v prisotnosti TP53abs. Na drugem koncu spektra so bolniki s ZK in + 12, + 19 imeli izjemno indolenten profil. Na podlagi statusa somatske hipermutacije težkih variabilnih genov ZK, TP53abs in imunoglobulina predlagamo nov hierarhični model, v katerem imajo bolniki z visoko ZK najslabšo prognozo, medtem ko bolniki z mutiranim KLL brez ZK ali TP53abs in ZK z +12 , + 19, kažejo najdaljše skupno preživetje. Tako ZK pri KLL ne smemo šteti za aksiomatsko neugodno, saj predstavlja heterogeno skupino s spremenljivim kliničnim vedenjem. Visoko ZK z ?5 kromosomskih aberacij je prognostično neugoden, neodvisen od drugih biomarkerjev. Pred prihodnjo klinično validacijo je treba na koncu vključiti visok ZK v stratifikacijo tveganja za KLL.
COBISS.SI-ID: 5644204