Elektrokemoterapija (EKT) je lokalno ablativno zdravljenje, ki temelji na reverzibilni elektroporaciji in znotrajceličnem kopičenju hidrofilnih molekul zdravil, kar močno poveča njihovo citotoksičnost. Pri mukoznih rakih glave in vratu (RGV) so izkušnje z EKT omejene zaradi slabe dostopnosti tumorjev. Z namenom pregledati izkušnje z EKT pri mukoznih RGV smo opravili sistematičen pregled literature. V 22 člankih, objavljenih med leti 1998 in 2020, je bilo opisanih 16 študij s 164 bolniki. Kurativno in paliativno zdravljenje je prejelo 36 (22%) oziroma 128 bolnikov (78%). Večina tumorjev je bila ploščatoceličnih karcinomov (79,3%), ki so se nahajali v ustni votlini (62,8%). V skupini, zdravljeni s kurativnim namenom, je bil popoln odgovor po eni aplikaciji EKT dosežen pri 80,5% bolnikih, v paliativno zdravljeni skupini pa je bila delež objektivnih (popolnih in delnih) odgovorov 73,1% (31,2% in 41,9%). Med EKT ali kmalu po njej niso poročali o resnih neželenih dogodkih, pozni neželeni učinki pa so bili redki (19 dogodkov pri 17 bolnikih). Ocene kakovosti življenja 12 mesecev po ECT niso pokazale bistvenega poslabšanja. Če bodo ti preliminarni podatki potrjeni v randomiziranih kontroliranih raziskavah, bi lahko bila EKT zanimiva terapevtska možnost pri izbranih bolnikih z RGV, ki niso primerni za standardno lokalno zdravljenje.
COBISS.SI-ID: 61662211
Pri raku glave in vratu (RGV) odnos med kasnitvijo začetka radioterapije (RT) in izidom ni razjasnjen. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv časa do začetka obsevanja in kinetike rasti posameznih tumorjev na izide zdravljenja in preživetje. Retrospektivno smo analizirali 262 bolnikov s 273 primarnimi tumorji glave in vratu, ki so bili zdravljeni s (kemo)RT s kurativnim namenom. Čas do začetka obsevanja je bil opredeljen kot časovni interval med datumom histopatološke diagnoze in prvega dne RT. Volumetrični podatki 57 tumorjev so bili pridobljeni s primerjavo diagnostičnih in planirnih CT posnetkov, z namenom izračunati kinetične parametre rasti tumorja. Med lokoregionalno kontrolo ali tveganjem za smrt zaradi maligne bolezni in časom do začetka obsevanja nismo ugotavljali statistično pomembnih povezav. Logaritem tveganja za lokoregionalno ponovitev se je linearno povečal prvih 40 dni čakanja na RT, čeprav ta zveza ni bila statistično pomembna. Srednje relativno povečanje volumna tumorja in čas podvojitve volumna tumorja sta bila 3,2%/dan oziroma 19 dni: ta dva dejavnika nista vplivala na lokoregionalno kontrolo ali tveganje za smrt zaradi maligne bolezni. Zdi se, da je zveza med kasnitvijo pričetka RT in izidom zdravljenja kompleksna in ni škodljiva za prav vse bolnike, ki čakajo na RT. Potrebne so nadaljnje raziskave kinetičnih podatkov posameznih tumorjev, pridobljenih s slikovnimi preiskavami, da bi prepoznali bolnike s povečanim tveganjem za slabši izid zdravljenja zaradi kasnitve začetka RT.
COBISS.SI-ID: 25915651
Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je psihološko stanje bolnikov z rakom glave in vratu (RGV) povezano z njihovim prehranskim stanjem. Pri 40 bolnikih z lokalno napredovalim RGV, zdravljenih z definitivno ali adjuvantno (kemo)radioterapijo, smo ocenili psihološki in prehranski status pred zdravljenjem, ob zaključku in 3 mesece po zdravljenju. Psihosocialne stiske smo ocenili z vprašalnikoma HADS-A in HADS-D, medtem ko je bilo stanje prehranjenosti ovrednoteno s standardnimi metodami (Nutritional Risk Screening Tool 2002, antropometrični podatki, dinamometrija in laboratorijski testi) ter s faznim kotom (parameter bioelektrične impedančne analize). Pred zdravljenjem je tesnobo navajalo več bolnikov, kot ob zaključku zdravljenja (p = 0,037) ali 3 mesecev po terapiji (p = 0,083). Prevalenca depresije je bila ob koncu zdravljenja in po terapiji nepomembno večja. V primerjavi z izhodiščem smo pri zaporednih ocenah ugotovili več kahektičnih bolnikov in zmanjšanje vrednosti faznega kota. Anksioznost smo pogosteje beležili pri podhranjenih/kahektičnih bolnikih (ocena 1, p = 0,017; ocena 2, p = 0,020), ki so bili tudi pogosteje depresivni (ocena 2, p = 0,045; ocena 3, p = 0,023). Znatno višje vrednosti faznega kota so bile izmerjene pri bolnikih, ki so bili glede na rezultate vprašalnika HADS-A 3 mesece po zdravljenju brez stiske (p = 0,027). Povezavo med psihološkim in prehranskim statusom, ugotovljeno v tej pilotni študiji, in možnosti za intervencijo bi bilo vredno podrobneje preučiti v večji prospektivni raziskavi.
COBISS.SI-ID: 3476603
Zaradi okužbe s HPV so ploščatocelični karcinomi orofarinksa bolj radioobčutljivi, kar ima za posledico, da je prognozo HPV-pozitivnih bolnikov, zdravljenih samo z obsevanjem ali s sočasno kemoterapijo na osnovi platine, ugodna. Stopnja radioobčutljivosti pri frakcioniranih režimih obsevanja še ni popolnoma raziskana. Zato smo v tej raziskavi primerjali radiosenzitivnost HPV negativnih tumorjev (FaDu) in HPV pozitivnih tumorjev (2A3), ki so bili sočasno izpostavljeni kemoterapiji s cisplatinom in frakcioniranemu obsevanju (v primerjavi z izoefektivnim obsevanjem z enim samim odmerkom) pri imunokompromitiranih miših. HPV-pozitivni tumorji so bili približno 5-krat bolj občutljivi od HPV-negativnih tumorjev, ne glede na režim obsevanja. Pri obeh tumorskih modelih sta sočasna kemoterapija s cisplatinom in frakcionacija obsevanja povzročila pomembno radiosenzibilizacijo tumorja, s 3- do 4-kratnim povečanjem zakasnitve v rasti tumorja v primerjavi z obsevanjem z enim odmerkom. Poleg tega je bila stopnja radiosenzibilizacije, ki jo povzroča kemoterapija s cisplatinom hkrati s frakcioniranim režimom obsevanja, pri HPV pozitivnih tumorjih, kjer so opazili sinergističnen protitumorski učinek, veliko večja. Po kombiniranem zdravljenju so pri miših s HPV pozitivnimi tumorji opazili za 26% višjo stopnjo preživetja, kot pri miših s HPV negativnimi tumorji. Ti podatki kažejo, da so HPV-pozitivni tumorji bolj radioobčutljivi na frakcioniran režim obsevanja, kot na obsevanje z enim samim odmerkom, v kombinaciji s sočasno kemoterapijo s cisplatinom, ki deluje sinergično na obsevanje.
COBISS.SI-ID: 3455611
Slabo diferencirani nevroendokrini karcinomi grla so redki tumorji, ki vključujejo drobnocelični histološki tip (SCNEC) in velikocelični tip (LCNEC). Z namenom povzeti dosedanje vedenje o njihovih značilnostih in zdravljenju smo opravili sistematičen pregled razpoložljive literature. Z iskanjem po bazah PubMed/Medline in Scopus smo našli 141 člankov, objavljenih v letih od 1972 do 2019, v katerih je bilo opisanih 273 bolnikov: 230 primerov je bilo histološko SCNEC (84,2%) in 43 primerov LCNEC (15,8%). Primerjava obeh histoloških tipov je pokazala, da so bili bolniki z LCNEC starejši (63,2 proti 58,7 let, p=0,036), kot bolniki s SCNEC in so imeli pogosteje primarni tumor v supraglottičnem delu grla (79,5 proti 56,1%, p=0,039), napredovalo bolezen na vratu (N2-3, 56,8 proti 40%, p=0,061), kirurško zdravljenje (83,7 proti 51,9%, p(0,001) in niso bili obsevani (44,2 proti 29%, p=0,071). Ob diagnozi so bile sistemske metastaze znane pri 12,1% bolnikov, medtem ko je do ponovitve bolezni prišlo pri dveh tretjinah (65,3%) bolnikov z izhodiščno M0 stadijem bolezni; sistemska ponovitev bolezni, sama ali v kombinaciji z lokalno/regionalno ponovitvijo, je bila najpogostejša vrsta recidiva (pri 71,9%). V multivariatni analizi sta napredovala bolezen in histološki tip SCNEC negativno vplivala na preživetje, specifično za bolezen. Med preživelimi, ki so bili brez znane bolezni ? 24 mesecev (N = 36), smo ugotavljali velike razlike v vzorcu oskrbe, vključno z višino doze radioterapije in režimi kemoterapije. Zaključujemo, da najučinkovitejše zdravljenje slabo diferenciranih nevroendokrinih tumorjev še ni poznano.
COBISS.SI-ID: 3328123