Članek obravnava posredniško vlogo Delegacije Mednarodnega odbora Rdečega križa v Jugoslaviji pri reševanju spora med Italijo in Jugoslavijo glede italijanskih vojnih ujetnikov in deportirancev z območja Julijske krajine. Raziskava temelji na pretežno neobjavljenih (arhivskih) virih ter dosedanjih študijah glede italijanskih vojnih ujetnikov in deportirancev v Jugoslaviji. V članku so predstavljene do sedaj nepoznane aktivnosti Delegacije v korist teh ujetnikov ter nekatera (politična) ozadja, ki so te aktivnosti pogojevala in jih krojila. Te so bile od vsega začetka kompromitirane z nezaupanjem jugoslovanskega vodstva, hkrati pa so Delegaciji premajhno angažiranost očitali tudi v italijanskem vodstvu. Nazadnje je nezaupnico Delegaciji izreklo tudi samo vodstvo Mednarodnega odbora Rdečega križa v Ženevi, ki je v Jugoslavijo napotilo enega svojih glavnih delegatov, Georgesa Dunanda.
COBISS.SI-ID: 2617299
Prispevek obravnava vprašanje zaščite civilnih oseb v času vojne med preteklostjo in prihodnostjo. Pri tem naslavlja številna vprašanja, kot so zgodovinske in družbene okoliščine, ki so privedle do sprejetja Ženevske konvencije za zaščito civilnih oseb v času vojne iz leta 1949, sprejemanje dopolnilnih protokolov leta 1977 ter aplikacija obstoječe zaščite na današnjo realnost. Preko analize obstoječe situacije na podlagi dostopnih dokumentov in strategij ter obstoječe znanstvene bibliografije avtorica pride do ugotovitve, da so temeljni izzivi 21. stoletja doseči ratifikacijo konvencij in protokolov obstoječega mednarodnega humanitarnega prava vseh držav, ki so udeležene v spopadih, predvsem pa tudi dejansko spoštovanje tega prava.
COBISS.SI-ID: 513838722
Ob koncu prve svetovne vojne se je kot eden večjih problemov pojavilo vprašanje repatriacije vojnih ujetnikov. Konec vojne namreč, iz različnih razlogov, še ni nujno pomenil konec ujetništva. Problem se je takrat prvič pojavil v masovni obliki in pogojeval življenje ne samo ujetnikov samih, temveč tudi njihovih družin – predvsem žensk in otrok, ki so doma nestrpno pričakovali vrnitev svojcev. Zakasnela repatriacija je namreč vplivala na njihov ekonomski in socialni položaj ter vsakdanje življenje na sploh. Članek zato obravnava vprašanje do sedaj s strani zgodovinopisja skoraj spregledani usodi družin vojnih ujetnikov, ki so na novice o svojcih in njihovo vrnitev lahko čakale tudi več let po tem, ko je bilo leta 1918 sklenjeno premirje. Vprašanje obravnava na primeru družin slovenskih in hrvaških vojnih ujetnikov, bivših avstro-ogrskih vojakov, ki so se vračali iz ujetništva v Rusiji in Italiji, na podlagi prošenj svojcev, ki so bile naslovljene na Generalni civilni komisariat v Trstu.
COBISS.SI-ID: 1600389