Maja 1630 je dominikanski duhovnik Tommaso Martinelli oskrunil grob Francesca Petrarce, ki je bil stoletja urejen v cerkvi v vasi Arqua, tako da je iz njega odvzel nekaj kosti pesnikove desne roke. To je vzbudilo ogorčenje evropskega literarnega sveta, ki se je nanašalo predvsem na njegovo ponižujočo simboliko. V devetnajstem stoletju je ta daljni zločin iz sedemnajstega stoletja spodbudil naracijo, ki se je nenehno oživljala, zlasti ob pogostih odpiranjih pesnikovega sarkofaga, ki so bili utemeljeni iz znanstvenih in literarnih razlogov. Zločin iz sedemnajstega stoletja je bil stigmatiziran, da bi posredno izpostavil pozitivno vrednost ponovnega zanimanja za pesnikove ostanke. Tako se je utrdila ta zagotovo umetna pripoved, ki je utišala nove in pomembnejše oskrunitve in izkopavanja. Pravljični pečat je pripoved dobila leta 2003, ko je bilo po še enem odpiranju grobnice ugotovljeno, da lobanja, ki je bila tam ohranjena, pripada ženski, ki je živela približno stoletje pred Francescom Petrarco. Neizogibno je bilo predhodne pripovedi razvozlati, da bi razkrili, kaj se je zgodilo v preteklosti, in predvsem razumeti, kako je v resnici prišlo do utrditve pripovedi z izrazito pravljičnimi in domišljijskimi toni.
COBISS.SI-ID: 2617555
Franc Miklošič je bil nedvomno eden najbolj izobraženih, mednarodno uveljavljenih in vplivnih slovenskih intelektualcev druge polovice 19. stoletja. Velja prvenstveno za filologa in jezikoslovca ter za enega poglavitnih ustanoviteljev sodobne slavistike, toda njegov vsestranski duh ga je tudi s pomočjo interdisciplinarnih in primerjalnih metodoloških pristopov filoloških znanosti vodil na področja zgodovinopisja, etnografije, antropologije in prava. Poleg nekaj prevodov avstrijske zakonodaje v slovenščino, se v svojem raziskovalnem opusu ni ukvarjal s pravnimi vprašanj, razen v enem temeljnih del tedanjega časa o krvnem maščevanju: Die Blutrache bei den Slaven (1887). Miklošič navkljub potrjevanju tedanjega (in še danes popularnega!) evolucionistično pozitivističnega nazora o Državi kot višku civilizacijskega razvoja, medtem ko naj bi prej prevladovalo bolj ali manj kaotično stanje v družbi, prikaže značilnosti običajnega sistema reševanja sporov v t. i. rodovnih ali sorodstvenih skupnostih, ki prav nasprotno kažejo kompleksnost družbenih odnosov v predmoderni Evropi. Prav s pomočjo Miklošičevega dela članek poskuša rekonstruirati običajni ritual reševanja sporov, kot so ga poznali vsaj v vseh evropskih predmodernih družbah, ter prikazati družbeni odnos do krvnega maščevanja v Miklošičevem ter v daljšem časovnem obdobju.
COBISS.SI-ID: 1596549
Članek naslavlja aksolotla, človeško ribico in globokomorskega lignja, njihove življenjske okoliščine in odnose s človekom ali človekom s temi živalmi, ki živijo v drugih svetovih kot človek, vendar hkrati naseljujejo isti planet, kjer sobivamo v medsebojni odvisnosti. Avtorica preučuje človekove pristope do teh živali, ki se širijo od izkazovanja strahu pred "močjo narave", teoretičnega občudovanja in izvajanja človeške prevlade, pa naj bo to v obliki junaških pravljic ali biomoge regenerativne medicine. Vsa ta "klasična" stališča so bila v sodobni dobi zelo aktualna in mnogi so še danes. Avtorica nadalje preizpraša potencialno posthumanistično perspektivo, ki vodi k razumevanju funkcionalnih bivalnih in neživih sistemov kot povezanih strojev. Medtem ko klasični odnosi med človekom in živalmi temeljijo na neenakih silah moči in so antropocentrični, je prepoznavanje okolij različnih vrst, ki so najprej zaznamovale odtujenost nekaterih vrst od človeka, hkrati ključno za to prepoznati operativnost različnih sistemov, ki so dejansko povezani. Prispevek je napisan ob umetniškem projektu Neotenous Dark Dwellers - Lygophilia, v katerem Robertina Šebjanič raziskuje kulturalizacije mehiškega Axolotla in slovenskega Proteus anguinusa kot živali, ki ljubijo temo in kraje, ki so neprimerni za ljudi.
COBISS.SI-ID: 2048091876