V najbolj rigorozni elaboraciji svojega filozofskega sistema do sedaj Žižek ponudi nič manjšega kot definicijo dialektičnega materializma. V izdelavi tega materializma Žižek ne kritizira in izziva le dela Alaina Badiouja, Roberta Brandoma, Joan Copjec, Quentina Meillassouxa in Julie Kristeve, temveč se spopade tudi s popularno znanostjo, kvantno mehaniko, spolno razliko in analitično filozofijo. Z uporabo metafor Möbiusovega traku, cross-cap/križne kape (dvodimenzionalne površine v tridimenzionalnem prostoru), Kleinove steklenice itd. Žižek skuša ponovno obuditi v življenje Heglovo triado biti, bistva in pojma. Knjiga ponuja radikalno novo branje Hegla in Kanta, to pa pospremi z živahnimi komentarji o filmu, politiki in kulturi.
COBISS.SI-ID: 2800775
Članek izkoristi ljubezen in njeno izpovedovanje kot pretvezo, da bi prikazal posebno fenomenologijo rabe jezika, v kateri se smer reference obrne. V ljubezni, kot trdimo, ne uporabljamo več besed, da bi referirali na reči, temveč izkoristimo objekt ljubezni kot goli povod, ob katerem začnemo referirati na besedo »ljubezen« samo. Z namenom zarisanja novega logičnega prostora, ki ga vzpostavlja izrekanje ljubezni, članek definira ljubezenske izjave kot abstraktne, konvencionalne, zrcalno simetrične in nazadnje ceremonialno in ritualno ponovljene, ki se zaradi teh lastnosti odtegujejo pragmatičnim prisilam običajnega jezika. Tehnika izpovedovanja ljubezni je zato postavljena v opozicijo do določene tendence filozofije jezika v dvajsetem stoletju, predvsem Wittgensteinove, ki je a priori zvajala izjavo na mesto izjavljanja in je pokrajšala stavke v gole izjave, izrečene v tej ali oni situaciji. Nasprotno je pokazano, kako ljubezen preobrazi besedo kot besedo v predmet svoje lastne specifične reference in reverence, s tem pa obrne wittgensteinovsko operacijo in povzdigne izjavo nazaj v polnokrvni, transkontekstualni, idealno motivirani stavek.
COBISS.SI-ID: 70915426
Članek raziskuje razmerje med procesi desimbolizacije sveta, ki se odvijajo v zunanjosti filozofije, in oblikovanjem filozofskega subjekta. Ta novi poskus določitve izvorov subjektivnosti temelji na specifičnem branju Avguština, katerega filozofija izkazuje nenavadno korelacijo: na eni strani je pogosto imenovan kot izumitelj »zasebnega notranjega prostora« kontemplativnega, samogovornega sebstva; na drugi strani pa velja za zagovornika ontološko homonomnega sveta, torej krščanskega monizma dobrega proti gnostičnemu in manihejskemu dualizmu dobrega in zla. V naši interpretaciji njegovo zloglasno »sebstvo« kontrahira vase okoli zavesti lastnega greha, s tem pa zasede vlogo svetnega zastopnika »zla«; to pomeni, da vznikne prek ponotranjenja natanko tistega elementa, ki je bil izključen iz monističnega univerzuma. Na podlagi te matrice bomo tudi nastanek drugih pomembnih subjektov Zahodne filozofije, kot so kartezijanski ego, kantovska spontana, sintetična enotnost apercepcije, Nietzschejev nadčlovek, Heideggerjeva tubit ali pa psihoanalitični subjekt spolne razlike tolmačili kot reakcije na razkroj simbolnih vrednosti sveta. Teza se glasi, da nastanek samorefleksivnega bitja služi temu, da reinvestira razpadajoče strukture pomena in ohranja njihovo semantično napetost znotraj meja njegovega notranjega sveta.
COBISS.SI-ID: 69767266