Namen meta-analize je bil ovrednotiti učinkovitost na vadbi temelječih intervencij za preprečevanje poškodb zadnjih stegenskih mišic v športu. Pregledali smo znanstvene bibliografske baze PubMed, Cochrane Central Register of Controlled Trials, Web of Science, ResearchGate, CINAHL, PEDro, ScienceDirect in Google Scholar, pri čemer smo iskali randomizirane študije s kontrolno skupino in prospektivne kohortne študije, ki so vrednotile učinke vadbenih intervencij na incidenco poškodb zadnjih stegenskih mišic. Podrobne analize so bile opravljene v namen določanja učinka številnih neodvisnih spremenljivk. Skupaj je bilo vključenih 17 študij. Vadbene intervencije so zmanjšale pojavnost poškodb zadnjih stegenskih mišic (RR%=%0.49; 95%CI%=%0.40%0.59; p%(%0.001). Podobni učinki so bili zabeleženi za vadbo, ki se izvaja do 2-krat tedensko (RR%=%0.35; 95%CI%=%0.15%0.82), ter vadbo, ki se izvaja večkrat (RR%=%0.44; 95%CI%=%0.31%0.61). Prav tako so bili učinki podobni v študijah, v katerih so obremenitve stopnjevali med trajanjem vadbenega programa(RR%=%0.53; 95%CI%=%0.37%0.74) in študijami, v katerih tega niso storili (RR%=%0.46; 95%CI%=%0.36%0.58).Tudi druge analize neodvisnih spremenljivk niso pokazale na kakršnokoli lastnost intervencije, ki bi bila povezana z višjimi učinki (nadzor vadbe, tip športa, vrsta študije, vključitev Nordijske vaje). Ugotavljamo, da je moč pojavnost poškodb zadnjih stegenskih mišic pomembno zmanjšati z vadbenimi programi, medtem ko vpliva spremenljivk, kot sta tedenska frekvenca vadbe ali povečevanje obremenitve, nismo zabeležili.
COBISS.SI-ID: 1541710788
Naša študija je bila zasnovana z namenom preverjanja veljavnosti in zanesljivosti mehanskih parametrov odnosa med silo in hitrostjo (s-h) pri počepih na izoinercijski napravi. Glavni cilj na primarni ravni je bil določiti minimalno število ponovitev vaje za reprezentativen vpogled v mehanske parametre s in h, in sicer za deset enakomerno stopnjevanih inercijskih bremen. Na sekundarni ravni pa smo preverjali veljavnost teoretičnih izhodnih spremenljivk razmerja s-h z namenom zmanjšanja števila uporabljenih bremen v primerjavi z metodo 10-ih inercijskih bremen. Šestindvajset oseb je izvedlo dva niza po pet počepov z inercijskimi bremeni v območju 0,025-0,25 kg/m2. Pri povprečenju šestih zaporednih ponovitev smo za rezultate povprečne sile in hitrosti izračunali ICC2.k) 0,9. Linearnost razmerja s-h se je izkazala za visoko (R2 = 0,96). Zaporedno povprečene spremenljivke na primarni ravni so pokazale odlično ponovljivost med nizoma (ICC2.1) 0,9). Na sekundarni ravni je Bland-Altmanova statistika pokazala zmanjševanje absolutne napake in intervalov zaupanja s kombiniranjem večjega števila uporabljenih bremen pri računanju teoretičnih spremenljivk odnosa s-h. Teoretična največja sila in moč sta pokazala manjšo absolutno napako kot naklon krivulje s-h in največja teoretična hitrost, ko smo izbrali tri bremena ali več. Z izbiro štirih inercijskih bremen (0,025, 0,075, 0,225 in 0,25 kg*m2) se je absolutna napaka pri naklonu krivulje s-h zmanjšala na največ 5%. Ugotovili smo, da je za reprezentativen vpogled v parametre s in h potrebno povprečiti šest ponovitev. Optimizirana metoda ocenjevanja teoretičnih izhodnih mer odnosa s-h v prihodnje omogoča hiter in manj utrujajoč postopek za oceno mehanskih zmogljivosti mišic nog, prilagajanje intenzivnosti in spremljanje učinkov vadbe za moč pri izvedbi počepa na inercijski napravi.
COBISS.SI-ID: 14873859
Asimetrij gibalnih sposobnostih in funkcij so med športniki zelo pogoste in lahko vodijo do poškodb in zmanjšane zmogljivosti. Na splošno lahko asimetrije razdelimo v lokalne (vključujejo posamezen sklepni, mišični ali telesni del) in globalne (pojavljajo se zlasti med zapletenimi gibalnimi vzorci). Strukturne asimetrije lahko predstavljajo velik problem, saj med cikličnimi in acikličnimi gibanji povzročijo preobremenitev mišično-skeletnega sistema. Raziskave asimetrij pri nogometaših so pokazale, da sta šibkost zadnje lože in asimetrija spodnjih okončin pomembna dejavnika tveganja za nastanek poškodb. Na dokazih utemeljena fizična priprava, preprečevanje in rehabilitacija športnih poškodb pridobivajo vedno več pozornosti praktikov in raziskovalcev. Pomemben vidik takšnega pristopa temelji na medmišičnih razmerjih v moči in jakosti ter in ravnotežju. V predstavitvi so bili povzeti najpomembnejši pristopi pri merjenju telesnih (a)simetrij in mišičnih (ne)ravnovesij, kot so: (1) razmerje med agonistom in antagonistom, (2) razlike v jakosti med nasprotnimi deli telesa, (3) razlike med okončinami pri izvajanju bilateralnih motoričnih nalog (4) razlike v obremenitvi okončin med standardiziranimi posturalnimi nalogami. Glede na to, da je prejšnja poškodba največji dejavnik tveganja prihodnjih poškodb, je potrebno asimetrijam v fazi vračanja v šport posvetiti posebno pozornost. Dosedanje študije ne zagotavljajo veliko vzročno-posledičnih povezav med asimetrijami in tveganjem za poškodbe. V prihodnjih raziskavah bi moral vzpostaviti učinkovite ukrepe za zmanjšanje ali odpravo asimetrije ter posledično zmanjšanje tveganja za poškodbe. Celoviti odgovor o tem, kako načrtovati športni trening, da se izognemo asimetrijam in poškodbam, še ne obstaja.
COBISS.SI-ID: 1541866948