V vzhodnoslovanski zgodovinski zavesti se je o žrtvovanju prvih kanoniziranih staroruskih svetnikov Borisa in Gleba (umrla leta 1015) izoblikoval pogled, v skladu s katerim sta postala odraz žrtvovanja starozaveznega lika Abela in zgled posnemanja Kristusa glede odpovedi posvetni oblasti. Avtor pričujočega članka zagovarja naslednjo tezo: dejstvo, da sta prva kanonizirana vzhodnoslovanska svetnika izšla iz posvetne vladajoče elite, pričuje o poskusu staroruskih piscev, da bi s tem poudarili močan vpliv nedavno sprejetega krščanstva na politično pomembne odločitve v Kijevski Rusiji, ki naj bi tako dosegla svojo versko »zrelost« v kontekstu zgodovine odrešenja. Obstoja mučencev med posvetno vladajočo elito sicer ni mogoče razumeti kot posebno prvino zgolj vzhodnoslovanske srednjeveške kulture, saj je bila takšna vrsta svetništva kljub krajevnim posebnostim prisotna v nedavno pokristjanjenih deželah severnega in vzhodnega obrobja takratne Evrope.
COBISS.SI-ID: 1024483040
Boris in Gleb (umrla leta 1015) sta bila prva kanonizirana vzhodnoslovanska svetnika. V vzhodnoslovanski zgodovinski zavesti se je o njunem žrtvovanju oblikoval pogled, ki ga dojema kot odraz žrtvovanja starozaveznega lika Abela in kot zgled posnemanja Kristusa glede odpovedi posvetni oblasti. Še več, dejstvo, da sta prva kanonizirana vzhodnoslovanska svetnika izšla iz posvetne vladajoče elite, pričuje o poskusu staroruskih piscev, da bi s tem poudarili močan vpliv nedavno sprejetega krščanstva na politično pomembne odločitve v Kijevski Rusiji, ki naj bi tako dosegla svojo versko »zrelost« v kontekstu zgodovine odrešenja. Obstoja mučencev med posvetno vladajočo elito ni mogoče razumeti kot posebno prvino zgolj vzhodnoslovanske srednjeveške kulture, saj je bila takšna vrsta svetništva kljub krajevnim posebnostim prisotna v nedavno pokristjanjenih deželah severnega in vzhodnega obrobja takratne Evrope. Podoben kult vladarskih mučencev (strastotrpcev) med srednjeveškimi Slovani je mogoče prepoznati v primeru umorjenega kneza Jovana Vladimirja iz Duklje, ki je umrl med letoma 1016 in 1018. Umoril ga je njegov bratranec, bolgarski car Ivan Vladislav (1015-1018). Življenje in mučeništvo Jovana Vladimirja, kakor ga prikazuje Kronika duhovnika iz Duklje, temelji na novozavezni podobi o dobrem pastirju. Ta služi kot zgled krepostnega vladarja, ki svoje življenje daruje za svoje ljudstvo. Čeprav je bil Jovan Vladimir prvi slovanski svetniški vladar na zahodnem Balkanu, njegovo mučeništvo - za razliko od Borisa in Gleba, ki so ju kasneje častili kot zavetnika domovine in dinastije Rjurikovičev - ni preraslo v politično pomemben kult. Kljub temu je zgodba o Jovanu Vladimirju lahko v določeni prispevala svoj (literarni) vpliv na Življenje Simeona (Stefana Nemanje), ki ga je sestavil srbski kralj Stefan Nemanjić (1196-1228) - na temeljno besedilo, ki je pripomoglo k vzpostavitvi duhovnega ugleda dinastije Nemanjićev.
COBISS.SI-ID: 1024491232
Na začetku decembra 2019 je vodja projekta izdal znanstveno monografijo z naslovom Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest. Monografijo je izdala Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Celotna monografija šteje 313 strani in predstavlja novost v slovenskem znanstvenem prostoru kot doslej edina sistematična študija o vzhodnoslovanski (duhovni) kulturi od 10. do 12. stoletja. Eno od najpomembnejših poglavij (str. 203–243) v okviru njenega osrednjega dela je posvečeno knezoma Borisu in Glebu ter pojavu vladarskih mučencev na obrobju srednjeveške Evrope.
COBISS.SI-ID: 302873344