Energetska odvisnost Slovenije je visoka (52,1%), vendar je nekoliko nižja od povprečne energetske odvisnosti v EU 27 (53,8%). Slovenija uvaža vse svoje naftne proizvode in zemeljski plin ter delno premog in električno energijo. Energetska intenzivnost Slovenije je za okoli 50% višja od povprečja v EU-27. Cilj direktive EU o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah, sprejeta leta 2006, je doseganje 9% izboljšane energetske učinkovitosti (EE) v obdobju 2008-2016. Novi cilj podnebno-energetskega svežnja EU »20-20-20 plan« je 20% povečanje energetske učinkovitosti do leta 2020. Od leta 1991 slovenska vlada podpira aktivnosti za energetsko učinkovitost. Izboljšanje energetske učinkovitosti je bil eden izmed ciljev strateških dokumentov o energetiki ReSROE (Resolucija o strategiji rabe in oskrbe z energijo v Sloveniji) od leta 1996 in ReNEP (Resolucija o nacionalnem energetskem programu) od leta 2004, ki jih je sprejel slovenski Državni zbor (parlament) v preteklih letih. Energetski zakon, sprejet leta 1999, določa cilj energetske politike, ki daje prednost učinkoviti rabi energije (URE) in izrabi obnovljivih virov energije. Cilji »Nacionalnega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost 2008-2016 (AN-URE)«, ki ga je slovenska vlada sprejela leta 2008, vključujejo sklop instrumentov za izboljšanje energetske učinkovitosti v gospodinjstvih, industriji, prometu in terciarnih sektorjih. Cilj AN-URE je prihranek najmanj 4261 GWh ali 9% izhodiščne porabe končne energije v obdobju 2008-2016. Kazalniki trendov energetske učinkovitosti kažejo precejšnje izboljšanje v obdobju 1998 do 2007. Izboljšanje energetske učinkovitosti je bilo doseženo v vseh sektorjih dejavnosti: predelovalnih dejavnostih, v prometu in v gospodinjstvih. Prispevek analizira strukturo, trende porabe energije in kazalnike energetske učinkovitosti po sektorjih gospodarske dejavnosti. V članku je opisan pregled politike in ukrepov energetske učinkovitosti.
COBISS.SI-ID: 24555815
Glavne cilje vseh aktualnih strategij v Evropi predstavljajo zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, povečanje deleža obnovljivih virov energije (OVE) v energetski bilanci, povečanje deleža proizvedene električne energije iz obnovljivih virov in zmanjšanje energetske odvisnost. Sosežig lesne biomase v velikih termoelektrarnah na premog ponuja veliko priložnost za povečanje deleža obnovljivih virov energije v primarni energetski bilanci in deleža proizvedene električne energije iz OVE v bruto porabi električne energije v državi. Sosežig biomase in premoga pomeni zmanjšanje emisij CO2 in SO2, lahko zmanjša tudi emisije NOx ter predstavlja tudi kratkoročni, nizko tvegani, nižje stroškovni in trajnostni energetski razvoj. Sosežig biomase je najučinkovitejši ukrep za zmanjšanje emisij CO2, ker biomasa nadomešča premog, ki ima najbolj intenzivne emisije CO2 na kWh proizvedene električne energije iz biomase, z nično emisijo CO2. V tem prispevku so bile pregledane izkušnje sosežiga lesne biomase po vsem svetu. Sosežig lesne biomase je bil uspešno dokazan v več kot 150 termoelektrarnah po vsem svetu za več kombinacij goriv in tipov kotlov v razponu od 50-700 MWe, čeprav so bile vključene tudi številne zelo majhne elektrarne; več kot sto jih je bilo v Evropi. Za oceno vseh razpoložljivih tehnologij za sosežig biomase je bil uveden in uporabljan ključni kazalnik za oceno sosežiga lesne biomase.
COBISS.SI-ID: 23593511
Izvedena je bila primerjava modelnih pristopov za oceno obsevnih doz prostoživečih organizmov, ki je v največji meri upoštevala variabilnost doznih ocen. Udeleženci študije, ki je obravnavala primer površinskega odlagališča radioaktivnih odpadkov v Avstraliji, so uporabili različne modelne pristope in vire informacij za ocene hitrosti doz ter različne specifične aktivnosti radionuklidov v tkivih, za širok nabor organizmov izpostavljenih kontaminirani zemlji. Rezultati so pokazali, da je najpomembnejši dejavnik vpliva na variabilnost ocene hitrosti doz (z vplivom do treh redov velikosti) faktor prenosa radionuklida iz zemlje v organizem, ki vključuje spremenljivost samega faktorja kot tudi računski model prenosa. Dodatni vir variabilnosti je povezan z drugimi faktorji modela kot so: način konceptualizacije in modeliranja oblike izpostavljenosti (dva reda velikosti); kateri potomec je vključen skupaj s prednikom (tipično manj kot en red velikosti); in parametri izračuna doze vključno z utežnimi faktorji sevanja in doznimi pretvorbenimi koeficienti (tipično manj kot en red velikosti). Za zajetje in opis variabilnih modelskih parametrov in rezultatov so bili uporabljeni verjetnostni pristopi k parametrizaciji modelov. Študija je pokazala potrebo po nadaljnjem ovrednotenju mehanizmov, ki vplivajo na prenos radionuklidov iz zemlje v organizme, za boljše ocene hitrosti doz na kopenske prostoživeče organizme. Večina obstoječih kod vsebuje omejitve glede prenosnih poti in oblik v primerih, ko so organizmi izpostavljeni pod-površinski kontaminaciji zaradi ukoreninjenja, vkopavanja ali uporabe specifičnih delov odlagališč za prebivališča.
COBISS.SI-ID: 26468391
Zbrali smo vzorce šestih rdečih borov (Pinus silvestris), šestih smrek (Picea abies) in enega gorskega javora (Acer pseudoplatanus), rastočih na odlagališču uranove jalovine na Borštu. Določili smo specifične aktivnosti U-238, Th-230, Ra-226 in Pb-210 v lesu, poganjkih ter enoletnih iglicah oziroma listih. Posamezne radionuklide smo z ustreznimi radiokemijskimi postopki osamili iz vzorcev in zatem določili njihove specifične aktivnosti z pomočjo alfa spektrometričnih meritev. Izračunali smo tudi koncentracijska razmerja za posamezne radionuklide v različnih delih rastlin.
COBISS.SI-ID: 25251367
Predstavljeni so novi podatki o koncentracijah 238U v površinskih in podzemnih vodah z izbranih področij uranovih rudnikov v Kazahstanu in Kirgistanu ter v pitnih vodah z naselij v bližini teh območij. V vzorcih vod smo 238U določili z radiokemično nevtronsko aktivacijsko analizo (RNAA). Za zagotovitev kakovosti meritev smo dekl vzorcev analizirali z visokoločljivostno spektrometrijo alfa po predhodni radiokemični separaciji urana. Ugotovljeni podatki kažejo, da vsebujejo pitne vode iz okolice rudnikov urana relativno nizke koncentracije urana (1.9-35.9 μg L-1) v primerjavi s površinskimi vodami z istih območij. Površinske vode vsebujejo visoke koncentracije celotnega urana, kar nakazuje vpliv radioaktivnih odpadkov kot posledico predelave uranove rude.
COBISS.SI-ID: 25251111