Izhodišče: Pri večini bolnikov obsevanih zaradi začetnega karcinoma glotisa poročajo o okvari glasu. Nemen raziskave je bil določiti dejvanike, ki vplivajo na kakovost glasu po radioterapiji T1 karcinoma glotisa. Metode: Pri 75 moških bolnikih obsevanih zaradi T1 karcinoma glotisma smo ocenili glas subjektivno in objektivno z akustičnimi analizami in aerodinamičnimi meritvami. Funkcijo in morfologijo grla smo ocenili z videolaringostroboskopijo. Iz medicinske dokumentacije smo zbrali podatke o kadilskih navadah, pridruženih boleznih, ki vplivajo na kakovost glasu, obseg tumorja, tip biopsije in tehniko obsevanja. Podatke o dejavnikih, ki vplivajo na kakovost glasu, smo primerjali med bolniki z normalnim/skoraj normalnim glasom in bolniki s hripavim glasom. Rezultati: Pri perceptivni in objektivni oceni je imelo vsaj nekoliko okrnjeno kakovost glasu 94.7% oz. 81.3% bolnikov. Negativni učinek na kakovost glasu so imeli kajenje po zaključku terapije, bolj izražene morfološke spremembe na glasilkah, suho grlo, nepopolno stikanje glasilk in funkcionalne okvare glasu, izražene kot supraglotična aktivnost. Ugotovili smo dobro ujemanje med perceptivno oceno glasu in akustičnimi analizami. Zaključki: Po uspešnem obsevanju T1 karcinoma glotisa ima velika večina bolnikov vsaj nekoliko hripav glas. Boljši glas bi dosegli, bi bolniki po koncu radioterapije opustili kajenje in z ustrezno glasovno terapijo.
COBISS.SI-ID: 26211545
Namen: Oceniti radiosenzibilnost metastaz na vratu ploščatoceličnega karcinoma glave in vratu (PCKGV) z imunocitokemično analizo vzorcev tankoigelne aspiracijske biopsije (TIAB). Bolniki in metode: V vzorcih TIAB metastaz na vratu 21 bolnikov, zdravljenih s sočasno kemoradioterapijo, smo imunocitokemično določili p53, ciklin D1, stefin A in Ki67 in reakcijo primerjali s kliničnimi značilnostmi in odgovorom na zdravlejnje. Rezultati: p53, ciklin D1, stefin A in Ki67 pozitivne vzorce TIAB smo našli v 6 (28.6%), 8 (38.1%), 15 (71.4%) in 9 (42.9%) primerih. Kot statistično pomembni kazalci za napoved ugodnega odgovora bezgavke na kemoradioterapijo so se izkazali negativna reakcija na p53 (P=0.025) in ciklin D1 (citoplazemska frakcija, P=0.048) ter pozitivna reakcija na Ki67 (P=0.045). Regionalna ponovitev se je ujemala z nizko imunoreaktivnostjo na Ki67. Ugodna kombinacija ciklina D1 in Ki67 (enega ali obeh) je dodatno izboljšala njuno napovedno moč. Zaključki: TIAB je neinvazivna, enostavna in poceni metoda, ki služi hkrati v dignostične namene in kot test radiosenzibilnosti. Zdi se, da bi imunohistokemično določena ciklin D1 in Ki67 v vzorcih TIAB iz bezgavk PCKGV na vratu lahko služila kot kazalca za napoved regionalnega odgovora na radioterapijo in bila v pomoč pri odločanju o ustreznem zdravljenju.
COBISS.SI-ID: 832635
Namen: Pregled izkušenj z zdravljenjem področno napredovalega melanoma na vratu in/ali parotidni regiji s poudarkom na vlogi adjuvantne radioterapije. Bolniki in metode: Pregledali smo klinične in histopatološke podatke, podatke o zdravljenju in uspešnosti letega bolnikov obravnavnih v času med 2000-2006 na Onkološkem inštitutu Ljubljana, Slovenija. Rezultati: Operirano je bilo 40 bolnikov z 42 disekcijami, 43 bolnikov s 45 disekcijami pa je bilo pooperativno obsevanih s srednjo ekvivalentno dozo (eqTD(2): 2 Gy/frakcijo, 1 frakcija/dan, 5 frakcij/teden) 60 Gy (razpon 47.8-78.8). Področna kontrola 2 leti po operaciji je bila 56% (95% interval zaupanja [IZ] 40-72%) in po pooperativni radioterapiji 78% (IZ 6392%) (p=0.015). V multivariatni analizi sta napovedovala področno kontrolo pooperativna radioterapija (DA proti NE: razmerje obetov [RO] 6.3, IZ 2.0-20.6) in seštevek prisotnih dejavnikov tveganja (RO 1.7/dejavnik, IZ 1.2-2.6). Logistična regresija je pokazala zvezo med številom prizadetih bezgavk in verjetnostjo oddaljenih zasevkov (p=0.021). Incidenca kasne toksičnosti ni soupadala z načinom obsevanja, eqTD(2) ali načinom frakcioniranja. Zaključki: Adjuvantna radioterapija lahko učinkovito kompenzira negativne učinke neugodnih histopatoloških dejvnikov na kontrolo bolezni v operiranem bezgavčnem področju. Priporočamo konvencionalno frakcionirane radioterapevtske režime z dozami na frakcijo 22.5 Gy in kumulativno eqTD(2)) ali =60 Gy. Število prizadetih limfatičnih bezgavk je predlagano kot dodatno merilo za omejevanje uporabe adjuvantega obsevanja.
COBISS.SI-ID: 947323
Namen: Z računalniško tomografsko (CT) perfuzijo smo ugotavljali akutne in kasne učinke radioterapije (RT) na hemodinamiko hrbtenjače pri bolnikih brez mielopatije. Predpostavljali smo, da se perfuzija hrbtenjače med RT akutno spremeni. Metode in materiali: Analizirali smo CT perfuzijo na vratu pri 36 bolnikih z rakom glave in vratu (N1), izmed katerih je imelo 16 bolnikov predhodno RT. V ločeni skupini 6 bolnikov (N2) je bila CT perfuzija narejena pred RT, po 40 Gy in po zaključku zdravljenja. Rezultati: V skupini N1 se med obsevanimi in neobsevanimi bolniki pretok krvi (PK), volumen krvi (VK), povprečen čas prehoda (PČP) in kapilarna permeabilnost (KP) v hrbtenjači niso razlikovali. V skupini N2 sta bila med zdravljenjem PK in KP značilno višja kot v izhodišču ali po zaključeni RT. Zaključki: RT področja glave in vratu lahko povzroči prehodne spremembe v perfuziji hrbtenjače, ki po zdravljenju izzvenijo. Pri dozah, ki se običajno uporabljajo pri obsevanju tumorjev glave in vratu, kroničnih učinkov RT na perfuzijo hrbtenjače nismo ugotavljali.
COBISS.SI-ID: 947579
Projekt RARECARE je predlagal različno in bolj podrobno razvrščanje rakov, temelječe na lokalizaciji in histološkem tipu, z namenom razpoznati redke entite, ki imajo klinični pomen. RARECARE je zbral podatke o bolnikih z rakom, ki so bili diagnosticirani med 1978 in 2002 ter arhivirani v 76 populacijskih registrih raka in so imeli podatke o vitalnem stanju dostopne do najmanj 31.12.2003. Ta raziskava predstavlja incidenco, prevalenco in preživetje za redke epitelijske rake glave in vratu (GV). Med redkimi raki GV ima najvišjo grobo incidenčno stopnjo rak ustne votline – 48 na milijon, ki mu sledi orofarinks in velike žleze slinavke ter tumorji žleznega tipa (28 oz. 13 na milijon). Incidenčne stopnje epitelijskih tumorjev nosnih votlin, nazofarinksa, oči in adneksov ter srednjega ušesa so bile nižje od 5 na milijon. Prevalenca za vse preučevane entitete je bila nižja kot 35 na 100,000. Razpon 5letnega relativnega preživetja je bil od 40% za epitelijski rak orofarinksa, do 85% za epitelijski rak oči in adneksov. Preživetja so bila nižja za moške in bolnike stare ≥65 let. Z nekaj izjemami so bili najnižji in najvišji podatki o preživetju ugotovljeni za Vzhodno Evropo in Severno Evropo. V skladu z definicijo redkih tumorjev RARECARE (incidenca (6 na 100,000) in definicijo redkih bolezni Evropske Komisije (prevalenca (50 na 100,000) bi morali rake GV, obravnavane v tem članku, smatrati za redke. Zato naj bi bila diagnostika in zdravljenje teh tumorjev centralizirana.
COBISS.SI-ID: 1165947