Projekt RARECARE je predlagal različno in bolj podrobno razvrščanje rakov, temelječe na lokalizaciji in histološkem tipu, z namenom razpoznati redke entite, ki imajo klinični pomen. RARECARE je zbral podatke o bolnikih z rakom, ki so bili diagnosticirani med 1978 in 2002 ter arhivirani v 76 populacijskih registrih raka in so imeli podatke o vitalnem stanju dostopne do najmanj 31.12.2003. Ta raziskava predstavlja incidenco, prevalenco in preživetje za redke epitelijske rake glave in vratu (GV). Med redkimi raki GV ima najvišjo grobo incidenčno stopnjo rak ustne votline – 48 na milijon, ki mu sledi orofarinks in velike žleze slinavke ter tumorji žleznega tipa (28 oz. 13 na milijon). Incidenčne stopnje epitelijskih tumorjev nosnih votlin, nazofarinksa, oči in adneksov ter srednjega ušesa so bile nižje od 5 na milijon. Prevalenca za vse preučevane entitete je bila nižja kot 35 na 100,000. Razpon 5-letnega relativnega preživetja je bil od 40% za epitelijski rak orofarinksa, do 85% za epitelijski rak oči in adneksov. Preživetja so bila nižja za moške in bolnike stare ≥65 let. Z nekaj izjemami so bili najnižji in najvišji podatki o preživetju ugotovljeni za Vzhodno Evropo in Severno Evropo. V skladu z definicijo redkih tumorjev RARECARE (incidenca (6 na 100,000) in definicijo redkih bolezni Evropske Komisije (prevalenca (50 na 100,000) bi morali rake GV, obravnavane v tem članku, smatrati za redke. Zato naj bi bila diagnostika in zdravljenje teh tumorjev centralizirana.
COBISS.SI-ID: 1165947
Četudi redki, so oddaljeni zasevki ploščatoceličnega karcinoma glave in vratu (PCKGV) pomembna manifestacija ponovitve raka in smrtnosti. Čeprav jih v splošnem smatramo za neozdravljive in kljub paliativni terapiji prognostično skrajno neugodne, imajo lahko skrbno izbrani bolniki z oddaljenimi zasevki dobrobit (v smislu dolgotrajnega preživetja) od zdravljenja z agresivno kirurgijo ali radioterapijo. Napredek v sistemskem zdravljenju lahko prav tako izboljša preživetje bolnikov. V članku podajamo pregled nad trenutnim stanjem zdravljenja bolnikov s PCKGV z oddaljenimi zasevki.
COBISS.SI-ID: 1265019
Zdravljenje ploščatoceličnega karcinoma glave in vratu se ne konča z zaključkom ablativne terapije. Onkološki cilji spremljanja po zdravljenju so detekcija recidiva in sekundarnih primarnih tumorjev; poleg tega je spremljanje namenjeno ocenjevanju akutnih in kroničnih z zdravljenjem povezanih stranskih učinkov, usmerjanju rehabilitacije, zmanjševanju funkcijske okvare, zdravljenju bolečine, obnovi prehrambnega stanja in oceni psihosocialnih faktorjev. V tem strukturiranem pregledu smo se lotili vprašanja časovnice in orodij, potrebnih za dosego popolnega in koherentnega rutinskega spremljanja bolnikov. Več smernic in konsenzualnih dokumentov priporoča kot osnovo spremljanja klinični pregled, ki naj bi se izvajalo najmanj 5 let. Trenutno ne razpolagamo s podatki, ki bi govorili v prid kateremu koli izmed programov spremljanja in le šibki (angl. low-level) dokazi sugerirajo izboljšanje onkoloških rezultatov s pogostimi pregledi. Izhodiščno slikanje (računalniška tomografija in magnetnoresonančno slikanje) bi moralo biti narejeno znotraj 2-6 mesecev po zaključku terapije, v kolikor naj bi služilo za oceno odgovora na zdravljenje. Pri bolnikih, ki so bili zdravljenji s kurativnim namenom s (kemo)radioterapijo, naj bi bil metabolni odgovor ocenjen po 3 mesecih. V sledenju je računalniška tomografija prsnega koša bolj občutljiva kot klasično RTG-slikanje, čeprav dobrobit in stroškovna učinkovitost rutinske uporabe računalniške tomografije ni bila dokazana. Za sedaj ni dostopnih podatkov, ki bi podpirali modifikacijo programa spremljanja pri bolnikih s tumorji povezanimi s človeškim virusom papiloma.
COBISS.SI-ID: 1372539
Izhodišče: Definitivno zdravljenje paragangliomov (PG) glave in vratu je kirurška ekscizija. Na žalost je kirurgija, še posebej vagalnih paragangliomov (VPG; “glomus vagale) in tumorjev jugularnega foramna (“glomus jugulare”), lahko združena s poškodbami spodnjih možganiskih živcev, kar predstavlja visoko ceno za zdravljenje benignega tumorja. Alternativo predstavlja opazovanje teh tumorjev brez zdravljenja ali obsevanje. Namen tega pregleda je bil primerjati obstoječe dokaze, ki se nanašajo na učinkovitost in varnost kirurgije, teleradioterapije (TRT) in stereotaktične radiokirurgije (SRK) pri jugularnih paragangliomih (JPG) in VPG. Metode: Z uporabo striktnih kriterijev za sistemska brskanja smo pregledali relevantne članke. Kriterije je izpolnjevalo 41 kirurških študij z 1310 vključenimi bolniki. Pregledali smo tudi 21 člankov z vključenimi 461 bolniki, zdravljenimi s TRT, in 14 radiokirurških študij s skupaj 261 bolniki. Rezultate smo primerjali med terapevtskimi modalnostmi s testom analize variance. Rezultati: Z različnimi kirurškimi načini je bilo zdravljenih skupaj 1084 bolnikov z JPJ in 226 z VPG. Dolgotrajna kontrola bolezni je bila dosežena pri 78.2% oz. 93.3% bolnikih. Z obsevanjem je bilo zdravljeno skupaj 715 bolnikov z JPG: 461 z TRT in 254 z SRK. Z obema metodama je bila dosežena kontrola bolezni pri 89.1% oz. 93.7% bolnikih. Primerjali smo rezultate zdravljenja JPG s kirurgijo in radioterapijo. Nedosežena kontrola nad tumorjem, stopnja resnejših zapletov in skupno število poškodb možganskih živcev po zdravljenju so bili signifikantno višji v kirurških kot radioterapevtskih serijah. Primerjali smo tudi rezultate SRK in TRT pri JPG, pri čemer nismo ugotavljali signifikantnih razlik v doseženi kontroli nad tumorji. Ker je le en članek poročal o zdravljenju 10 VPG z radioterapijo, ni bila možna primerjava s kirurgijo. Kakorkoli, funkcionalna ohranitev vagalnega živca je bila dosežena le pri 11 izmed 254 kirurško zdravljenih bolnikih (4.3%). Zaključki: Obstajajo dokazi, da pri bolnikih z JPG TRT in SRK, v primerjavi s kirurgijo, nudita primerljive možnosti za kontrolo tumorja ob hkratnem nižjem tveganju za poškodbe. Čeprav ti dokazi temeljijo na retrospektivnih študijah, predstavljeni rezultati sugerirajo, da bi naj o kirurgiji razmišljali le v izbranih primerih. Vsekakor bi morala biti odločitev individualna, za vsakega bolnika posebej.
COBISS.SI-ID: 1264507
Desetletja je totalna laringektomija, ki ji je sledila pooperativna radioterapija, predstavljala zlati standard v zdravljenju lokalno napredovalega ploščatoceličnega karcinoma grla. Čeprav ozdravljeni od raka, fizična nezmožnost in socialna stigmatizacija pri mnogih laringektomiranih bolnikih povzroča signifikantno znižanje kakovosti življenja. Namen te analize je bil na kratko oceniti trenutni status grlo-ohranjujočih terapevtskih možnosti (v primerjavi s totalno laringektomijo) pri teh bolnikih in predstaviti raziskovalne podatke, ki bi morda lahko spremenili obstoječe terapevtske koncepte. Ugotavljamo, da nekirurški grlo-ohranjujoči terapevtski programi predstavljajo dobro alternativo totalni laringektomiji pri pomembnem delu bolnikov z napredovalim rakom grla. Vendar pa totalna laringektomija ostaja integralni del vseh grlo-ohranjujočih strategij in je hkrati edina možnosti pri večini bolnikov s T4 tumorji.
COBISS.SI-ID: 1411963