Gregor Majdič je skupaj z mlado raziskovalko Katerino Čeh razvil novo metodo zdravljenja sklepnih obolenj pri psih z uporabo matičnih celic iz maščobnega tkiva. Kot nam je znano je raziskovalna skupina Gregorja Majdiča tretja na svetu in druga v Evropi, ki je takšen način zdravljenja ponudila na trgu lastnikom psov in drugih živali. Ker gre za novo visokotehnološko storitev, za katero obstoja veliko povpraševanje, je bilo z namenom trženja te storitve v začetku leta 2011 ustanovljeno podjetje Animacel d.o.o. Za razvoj metode smo v letu 2011 prejeli nagrado za najboljšo inovacijo v javnem sektorju v Sloveniji (podeljeno na 4. mednarodni konferenci o prenosu tehnologij) ter rektorjevo nagrado za najboljšo inovacijo Univerze v Ljubljani. Ob podelitvi rektorjeve nagrade so inovacijo, ki jo na trgu ponuja podjetje Animacel opisali z naslednjimi besedami: »Podjetje Animacel d.o.o. s poslovno idejo »Regenerativno zdravljenje bolezni živali« ima tako rekoč vse, kar naj bi imelo perspektivno visokotehnološko podjetje – prebojno inovacijo, velik tržni potencial, razdelano poslovno strategijo, investitorja ter reference prvih zadovoljnih pacientov. Ima celo več ko to; podjetje deluje na področju uporabe matičnih celic, kjer so s svojim inovativnim postopkom uporabe in množenja matičnih celic odprli veliko področje nadaljnjih raziskav in možnosti aplikacij v veterini, kjer trenutno delujejo, in tudi v humani medicini. Upamo, da bo njihov prispevek pomembno pripomogel k višji kakovosti življenja ljudi in živali.« Težave kroničnih obolenj se je do sedaj lahko reševalo le z lajšanjem bolečin, naš postopek pa prvič ponuja dejansko ozdravitev živali. Glede na dosedanje izkušnje z več kot 40 pasjimi pacienti tri mesece po posegu večini zdravljenih psov ni več potrebno dajati protibolečinskih zdravil. Zdravljenje je za lastnike živali ekonomsko upravičeno in sprejemljivo, saj je cena našega zdravljenja podobna ceni enoletnega protibolečinskega zdravljenja. Postopek zdravljenja smo razvili samostojno v laboratoriju prof. dr. Gregorja Majdiča na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, s katero je ustanovljeno podjetje Animalcel v fazi podpisa licenčne pogodbe. Do konca leta 2011 smo s tem postopkom poleg 40 psov z različnimi bolezenskimi spremembami gibalnega aparata zdravili tudi 2 konja. Vse paciente redno spremljamo in pri vseh smo zabeležili znatno izboljšanje zdravstvenega stanja - od min. 80% do 100%. Pri zdravljenju podjetje Animacel sodeluje tudi z Veterinarsko bolnico Šentjur, Veterinarsko fakulteto Univerze v Ljubljani, Veterinarsko ambulanto Vetpoint iz Zagreba in Veterinarsko postajo Slovenska Bistrica. Na svetu se poleg nas z zdravljenjem živali z matičnimi celicami ukvarjata še dve podjetji - eno v Belgiji in drugo v Združenih državah Amerike. Menimo, da ima naša metoda pred obema podjetjema konkurenčne prednosti. V primerjavi s postopkom podjetja iz ZDA potrebujemo pri našem postopku bistveno manj tkiva za pridobitev celic, kar je velika prednost predvsem pri majhnih in suhih psih. Pred podjetjem iz Belgije imamo prednost v neposredni prisotnosti na Slovenskem in bližnjih trgih, in v našem trženju, ki je usmerjen v neposreden stik s strankami oziroma veterinarji. Poleg tega je trg v EU, ZDA in tudi tretjih državah tako velik, da bi tudi ob morebitni delitvi trga z dvema drugima podjetjema ostajal naš tržni delež zelo visok. Prednost pred konkurenco je tudi prisotnost na trgu, zaradi česar nas lastniki že poznajo, rezultati zdravljenja, ki jih lahko pokažemo, in uvedena banka shranjenih matičnih celic. Glavni cilj podjetja Animacel je, da v sodelovanju z Veterinarsko fakulteto v Ljubljani, v petih letih postane vodilna ustanova v EU na področju zdravljenja živali z matičnimi celicami in raziskav na tem področju, razširiti pa se namerava tudi na trge izven EU kot so ZDA, Rusija, Bližnji vzhod in Južna Amerika. Podjetje Animacel se že pogovarja z investitorjema v ZDA in Argentini o ustanovitvi hčerinskih podjetij v teh dveh držav
F.20 Ustanovitev novega podjetja ("spin off")
Prof. dr. Zlatko Pavlica je v letu 2011 prejel nagrado Evropskega združenja veterinarjev za male živali (FECAVA) za najboljši novi prispevek v reviji European Journal of Companion Animal Practice (EJCAP). V letu 2011 so izbirali najboljše članke na področju veterinarske stomatologije in članek »Periodontal disease from the whole body perspective« je bil izbran za nagrado. Nagrada je bila podeljena na 17. evropskem kongresu v Istanbulu, septembra 2011. Prejeto priznanje je odraz dolgoletnega zavzetega kliničnega in raziskovalnega dela ter vrhunskega znanja na področju parodontalne medicine malih živali. Parodontalna bolezen je najpogostejša okužba pri psih in ljudeh, ki prizadene obzobna tkiva, kar ima za posledico izgubo zob. Čeprav je parodontalna bolezen infekcijska bolezen, je njeno napredovanje odvisno predvsem od porušenja bakterijskega ravnovesja in imunskega odziva gostitelja. Pomen okužb v ustni votlini za sistemsko zdravje se omenja že ob koncu 19. stoletja, vendar se šele v zadnjem času sistemska obolenja povezuje s parodontalno boleznijo. Skupni imenovalec številnih mehanizmov, ki povezujejo žariščno okužbo s sistemskimi učinki, je “stanje kroničnega vnetja”, ki spremlja parodontitis, in se kaže v zvišani ravni proteinov akutne faze, kot na primer C-reaktivnega proteina (CRP), provnetnih citokinov (interlevkina 6) in koagulacijskih faktorjev (fibrinogen). Zvečana raven le-teh se pri paradontalni bolezni pojavlja že zelo zgodaj, kot je opisano pri bolnikih z gingivitisom. Možno je tudi, da obstaja “hiper-vnetni fenotip”, ko so ljudje ali živali hkrati nagnjeni k razvoju parodontitisa in sistemskemu vnetju, ter je zvečana raven vnetnih biomarkerjev lahko vzrok ali pa posledica parodontitisa. Epidemiološke študije potrjujejo, da so bolniki s parodontitisom nagnjeni k nastanku bolezni srca in ožilja. Ugotavlja se, da lahko Gram negativne bakterije ali že njihovi lipopolisaharidi povzročijo pri poskusnih živalih v ožilju aterosklerotične spremembe. V aterosklerotičnih oblogah pa so bile dokazane sledi parodontopatogenih bakterij tudi v kliničnih študijah. Nekatere od njih, kot je Porphyromonas gingivalis, se ne razširjajo sistemsko le pasivno, zmožne so tudi aktivnega širjenja in vstopanja v endotelijske celice. Infekcijski endokarditis se najpogosteje pojavlja zaradi širjenja bakterij iz ustne votline. Kronično okužena rana v ustni votlini je pri pudljih povezana s patologijo atrio-ventrikularnih zaklopk. Prav tako so pri psih s parodontalno boleznijo opisane spremembe v miokardu. Pri nastanku in razvoju bolezni srca in ožilja niso pomembne le bakterije, temveč tudi vnetno posledična zvečana sistemska raven provnetnih citokinov in nitroksidativno-oksidativni stres, ki se pojavlja pri bolnikih s parodontalno boleznijo. Vdihovanje bakterij oz. njihovih produktov ali toksinov, ki so v ustni votlini in na sluznici žrela, lahko vodi do nastanka aspiracijske pljučnice. Vdihovanje te vsebine se lahko pojavlja pri zdravih osebah, pogosteje pa pri osebah z motnjami zavesti ali požiranja ter v primerih slabega zdravja ustne votline, še zlasti, ko je v zobnih oblogah prisotno večje število parodontopatogene bakterije P. gingivalis. Naše raziskave so pokazale, da aspiracijska pljučnica, ki je posledica okužbe bodisi z živo ali mrtvo bakterijo P. gingivalis, zvišuje sistemsko raven provnetnih citokinov, ki vplivajo na imunsko dogajanje v drugih, oddaljenih organih. Kljub temu pa vdihovanje in požiranje P. gingivalis v akutni fazi okužbe znižuje sistemsko raven dušikovega oksida, ki je pomemben člen v obrambi organizma pred njenim nadaljnjim vdiranjem, kar najverjetneje kaže na prehodno toleranco gostitelja na prisotnost bakterije in večjo kolonizacijo tkiv. S parodontalno boleznijo povezujejo še intrahepatično holestazo, zamaščenost jeter, abscese na jetrih in kronično vnetno bolezen črevesja, povzročeno zlasti z bakterijami Campylobacter sp., saj naj bi le-te spreminjale imunski odgovor v črevesju. Prebavni trakt v celoti je gled
E.02 Mednarodne nagrade
Raziskovalna naloga »Ločevanje apoptotičnih merjaščevih semenčic z uporabo magnetnih mikrokroglic z vezanim aneksinom-V«, študentk 5. letnika Veterinarske fakultete, Tamare Dolenšek in Tanje Knific pod mentorstvom doc. dr. Petre Zrimšek in somentorstvom doc. dr. Janka Mrkuna je bila nagrajena z Univerzitetno Prešernovo nagrado za leto 2011. Študentki sta bili vključeni v raziskovalno delo programske skupine P4-0053 na področju raziskav razvijanja novih biotehnoloških postopkov za uspešnejše konzerviranje semena. Programirana celična smrt (apoptoza) prispeva k neuspehom v postopkih asistirane reprodukcije kot tudi k padcu kakovosti zamrznjenega semena. Ena od značilnosti apoptoze je eksternalizacija fosfatidilserina (PS), ki jo lahko uporabljamo v procesu odstranitve apoptotičnih celic iz semena. Na področju humane reprodukcije so za odstranitev apoptotičnih semenčic iz semena uporabili metodo ločevanja celic z uporabo polimernih magnetnih mikrokroglic (MACS), konjugiranih z aneksinom-V, ki se veže na PS. Omenjeno metodo za ločevanje merjaščevih semenčic smo prvič uporabili v predstavljeni raziskavi, poleg te pa še metodo z uporabo magnetnih mikrokroglic, ki prepoznajo antigen v plazemski membrani apoptotičnih in mrtvih semenčic. Z metodo MACS smo pri ločbi 12 vzorcev merjaščevega semena po tridnevnem hranjenju pri 16 - 17 °C pridobili dve frakciji semena in sicer nevezano (neapoptotične/žive semenčice) in vezano (apoptotične/mrtve semenčice). Z metodo pretočne citometrije smo analizirali integriteto plazemske membrane semenčic. Uporabili smo barvanje semenčic z aneksinom-V, konjugiranim z Alexa Fluor 488 (A), in propidijevim jodidom (PI), ki nam je omogočilo ločbo semenčic v štiri subpopulacije: žive (A-/PI-), zgodnje apoptotične; žive (A+/PI-), pozno apoptotične in zgodnje nekrotične; mrtve (A+/PI+), pozno nekrotične; mrtve (A-/PI+). Vezane frakcije, ki smo jih pridobili z omenjenima postopkoma MACS, se med seboj niso razlikovale v nobenem testiranem parametru za ugotavljanje značilnosti semena; enako tudi ne nevezane frakcije. Subpopulacije zgodnje apoptotičnih in pozno nekrotičnih (mrtvih) semenčic smo zasledili v vseh vzorcih, vendar pa so bile omenjene subpopulacije semenčic v večji meri zastopane v vezanih frakcijah. Najmanjši delež živih semenčic smo zasledili v vezanih frakcijah; le-ta se je statistično značilno razlikoval od deleža živih semenčic v izhodnih vzorcih. Gibljivost in progresivna gibljivost, ki smo ju določili z računalniško podprto analizo semena (CASA), sta se v nevezanih frakcijah statistično značilno znižali glede na izhodni vzorec, enako tudi preživitvena sposobnost semenčic, določena po barvanju z barvilom Hoechst. Omenjenih parametrov v vezanih frakcijah ni bilo mogoče ovrednotiti, ker je bilo število semenčic v teh frakcijah premajhno. Metoda MACS je povzročila nastanek morfoloških napak na semenčicah, ki smo jih ugotavljali z barvanjem semenčic z barvilom Giemsa. V frakcijah po ločbi semenčic se je pojavila neobičajna anomalija na glavi, delež morfološko normalnih semenčic se je glede na izhodni vzorec statistično značilno zmanjšal, delež semenčic z odlepljenim akrosomom pa povečal. Z uvedbo komercialnega testa Halomax® smo fragmentacijo DNA ugotavljali v obliki velikega ''halo efekta'', ki se širi okrog glave semenčice, pri čemer nismo opazili statistično značilnih razlik med skupinami vzorcev, ugotovili pa smo pozitivno korelacijo med stopnjo fragmentacije DNA in pojavom perzistirajoče kapljice na semenčicah v izhodnih vzorcih. Metoda MACS za ločevanje apoptotičnih in mrtvih celic je povzročila znižano gibljivost kot tudi preživitveno sposobnost semenčic in povečala delež morfoloških napak na semenčicah. Rezultati kažejo na to, da metoda MACS ni primerna za ločevanje merjaščevih semenčic pri pogojih, ki smo jih uporabili, kljub uspešni uporabi te metode pri ločbi humanih apoptotičnih semenčic. Raziskovalna naloga je lahko podlaga za nadaljnje raziskave v povezavi s sodelavci z Medicinske fakulte
E.01 Domače nagrade
COBISS.SI-ID: 3413626