Vabljeni pregledni članek »Medsebojni vpliv genov na spolnih kromosomih in endokrinih dejavnikov na spolno diferenciacijo hipotalamusa« predstavlja dognanja, ki spreminjajo naš koncept oz. razumevanje spolne diferenciacije možganov. V članku so predstavljeni rezultati večletnega lastnega proučevanja procesov spolne diferenciacije možganov ter spoznanja drugih raziskovalnih skupin in vključujejo vpliv hormonov ter genov na spolnih kromosomih. Občasno potekajo živahne razprave o tem, koliko spolov dejansko obstaja. Povsem znano dejstvo je, da se spolna diferenciacija pri sesalcih prične z razvojem dveh primarnih spolov kot posledica razlik v spolnih kromosomih, X in Y. Razlike v spolnih kromosomih sprožijo razvoj spolnih žlez, te pa nato s svojimi hormonskimi izločki poskrbijo za razvoj spolnih značilnosti samca kot so razvoj zunanjih spolnih organov, poraščenost, večinoma večje telo pri samcih, pa do vidnejših razlik kot so rogovi pri jelenjadi. Poleg teh zunanjih razlik obstajajo razlike tudi v številnih drugih organih in organskih sistemih v telesu npr. jetrih, imunskem sistemu in možganih. Spolni kromosomi najprej sprožijo nastanek razlik v razvoju spolnih žlez. Tudi večina drugih spolnih razlik nastane pod vplivom spolnih hormonov, ki jih v času razvoja in v odraslem življenju izločajo spolne žleze. Pri samcih sesalcev razvoj moda sproži izraženost gena Sry na kromosomu Y. Ta sproži razvoj nediferencirane spolne žleze v modo, ki nato začne izločati različne hormone. Najvažnejša za spolni razvoj sta steroidni hormon testosteron, ki sproži razvoj moških spolnih značilnosti vključno z moškimi spolnimi organi, ter antimulerjev hormon, pomemben za začetek propada zametkov za ženske spolne organe v moškem zarodku. Čeprav teorija pravi, da se jajčnik razvije brez dodatnih genetskih vplivov, nekatere novejše raziskave kažejo, da naj bi tudi za pravilen razvoj jajčnika bila potrebna aktivacija kaskade za jajčnik specifičnih genov. Jasno je, da so spolni kromosomi odgovorni za nastanek številnih razlik med spoloma v možganih, vendar vse več raziskav kaže na bistveno vlogo genov na spolnih kromosomih. Zato je vedno bolj aktualno vprašanje ali lahko te genetske oz. kromosomske razlike vplivajo na razvoj možganov. Vedno več raziskav, ki temu pritrjuje, kažejo da lahko geni na spolnih kromosomih neodvisno od spolnih hormonov vplivajo na različen razvoj možganov pri osebkih ženskega in moškega spola.
COBISS.SI-ID: 3318906
APS12-2 je eden izmed sintetičnih analogov polimernih alkilpiridinijevih soli, izoliranih iz mediteranske morske spužve Reniere sarai. APS12-2 je potencialni kandidat za zdravljenje nedrobnoceličnega pljučnega karcinoma. Želeli smo oceniti njegove letalne in toksične učinke na miši in podgane in vivo. Določili smo srednjo letalno dozo na miših in proučili glede na odmerek odvisne vplive APS12-2 na električno aktivnost srca (EKG), respiratorno aktivnost, arterijski krvni tlak, mišično funkcijo, nekatere plazemske elektrolite in na histopatološke spremembe v srcu in pljučih tretiranih in netretiranih podgan v splošni anesteziji, ki so bile umetno ventilirane ali farmakološko vagotomizirane. Pri dodatni skupini živali smo proučili tudi vpliv substance na mišično kontrakcijo izzvano s stimulacijo živca. Ugotovili smo, da je srednja letalna doza za miši visoka in sicer 11,5 mg/kg. APS12-2 je v letalnih dozah pri podganah (8 mg/kg), ki so poginile le nekaj minut po aplikaciji, povzročil arterijsko hipotenzijo, bradikardijo, miokardno ishemijo, ventrikularne ekstrasistole in atrioventrikularni blok druge stopnje. Podobne spremembe so se pojavile pri živalih, ki so bile predhodno tretirane z atropinom in pri tistih, ki so bile umetno ventilirane. Zato skepamo, da holinergični učinki in hipoksija nimata ključne vloge pri toksičnosti APS12-2. Subletalne doze APS12-2 (4 in 5,5 mg/kg) niso povzročile drastičnih sprememb v merjenih parametrih. APS12-2 povzroča hemolizo in vitro, kar smo tudi pričakovali in vivo. V vzorcih krvne plazme smo ugotovili hiperkalemijo, ki ima verjetno pomembno vlogo pri kardiotoksičnosti APS12-2. Na srcu nismo ugotovili nobenih večjih histopatoloških sprememb, poškodbe pljučnih krvnih žil pa smo ugotovili le pri podganah, ki so prejele letalno dozo APS12-2. Rezultati kažejo, da je APS12-2 toksičen pri dajanju v velikih odmerkih, ki bodo v potencialni terapiji nedrobnoceličnega karcinoma težko dosežene.
COBISS.SI-ID: 3364218
Originalni znanstveni članek opisuje spremenjen položaj živčnih celic (nevronov) v ventromedialnem jedru hipotalamusa miši brez gena SF-1. Z metodami imunohistokemije, sledenja nevronom ter histokemijskim barvanjem po Golgiju smo ugotavljali položaj različnih celic, ki sodelujejo pri urejanju telesne mase. Ventromedialno jedro hipotalamusa je ključna skupina celic v mediobazalnem hipotalamusu, ki sodeluje pri urejanju energetske bilance v telesu. Predhodne raziskave so pokazale, da je citoarhitektura tega jedra porušena pri miših brez gena SF-1. Proučili smo izraženost peptidov, ki sodelujejo pri urejanju telesne mase (nevropeptid Y (NPY), agoutiju podobna beljakovina (AgRP) in prepis povezan s kokainom in amfetamini (CART), ter nevronske povezave med predoptičnim področjem in ventromedialnim jedrom. Za spremljanje povezav med predoptičnim področjem in ventromedialnim hipotalamusom, ter za ugotavljanje usmerjenosti dendritov, ki izhajajo iz ventromedialnega hipotalamusa, smo uporabili označevanje živčnih celic z barvilom Neurovue ter barvanje po Golgiju. Rezultati so pokazali spremembe v citoarhitekturi ventromedialnega jedra hipotalamusa pri celicah, ki izražajo NPY, AgRP in CART. Pri kontrolnih miših so se nevronske povezave iz predoptičnega področja izognile ventromedialnemu jedru, in so ga le tesno obdajale, pri miših brez gena SF-1 pa so te povezave potovale neposredno skozi območje, kjer se običajno nahaja ventromedialno jedro. Spremenjene smeri dendritov iz ventromedialnega jedra je razkrilo barvanje po Golgiju. Pri kontrolnih miši je bila večina dendritov usmerjena ventrolateralno, pri miših brez gena SF-1 pa so dendriti vodili v različne smeri, kar dokazuje, da so povezave ventromedialnega območja pri miših brez gena SF-1 spremenjene. To spoznanje razširja naše razumevanje nerazvitosti ventromedialnega jedra hipotalamusa pri miših brez gena SF-1, spremembe v citoarhitekturi celic, ki izražajo NPY, AgRP in CART pa nakazujejo vzroke za njihovo debelost.
COBISS.SI-ID: 3397242