Članek analizira in problematizira t.i. »bolonjska« načela oz. »načela evropskega visokošolskega prostora« (EVŠP). Desetletje bolonjskega procesa je ustvarilo vtis, da obstojijo določena temeljna načela, neločljivo povezana z njegovimi cilji. Teh načel ne gre zamenjevati z načeli o visokem šolstvu nasploh: »načela EVŠP« temeljijo v posebnem evropskem kontekstu minulega desetletja. Na najbolj neposreden in obenem najbolj poznan način se razpoznavajo kot »sporazumno opredeljeni bolonjski cilji«, vendar pa podroben pogled pokaže, da so to pretežno proceduralna načela. Toda pojem načela lahko razumemo tudi v vrednotnem kontekstu – ne nazadnje kot odgovornost, ki jo nekdo ima v razmerju do določenega vprašanja (v našem primeru do EVŠP). V tem pomenu je treba načela razumeti kot razlog in temeljna pravila delovanja; kot tisto, kar delovanje omogoča in kar utemelji njegove rezultate kot vredne, realistične in trajne. Cilj tega članka torej je, da v perspektivi “zgodovine (policy) idej” pokaže, da obstojijo različni horizonti in razlage “načel EVŠP ”, da pa te razlage in razumevanja niso nujno skladna. Pri tem z analizo strateških dokumentov pokaže, da obstojijo aktualna in potencialna nasprotja v interpretaciji »načel EVŠP«, ta nasprotja pa ponujajo izhodišče za rekonceptualizacijo EVŠP v tem desetletju.
COBISS.SI-ID: 9239881
Članek obravnava sistem zagotavljanja kakovosti začetnega izobraževanja učiteljev v Sloveniji in ga postavlja v mednarodno primerjavo. Koncept zagotavljanja kakovosti sledi splošnim kriterijem sistema zagotavljanja v visokem šolstvu: kriteriji univerzitetnih samoevalvacij ter zunanje institucionalne in programske evalvacije so torej edini določujoči okvir zagotavljanja kakovosti na področju izobraževanja učiteljev. Posebni kriteriji, ki bi merili na specifične vidike kakovosti v izobraževanju učiteljev kot posebnem študijskem področju, pa doslej niso bili razviti. Podobno kot v večini drugih evropskih držav je izobraževanje učiteljev v Sloveniji nacionalno reguliran poklic, zato na tem področju obstajajo še nekateri posebni nacionalni kriteriji, ki pa predvsem zagotavljajo temeljno kompatibilnost kvalifikacij na tem področju. V novejšem obdobju tudi na tem področju opažamo hitro internacionalizacijo (npr. s skupnimi študijskimi programi), ta pa že nakazuje potrebo po dodatnih mednarodnih kriterijih zagotavljanja kakovosti začetnega izobraževanja učiteljev, ki presegajo uveljavljene nacionalno in institucionalne paradigme. V navezavi na nekatera druga študijska področja članek ob koncu utemeljuje potrebo po oblikovanju evropske iniciative za zagotavljanje kakovosti v izobraževanju učiteljev, ki bi izhajala iz specifične zahtev tega področja.
COBISS.SI-ID: 9357641
V ospredju prispevka je vprašanje pojmovanja odgovornosti za poučevanje in učenje ranljivih skupin učencev v rednih osnovnih šolah. Z uporabo kvantitativne metodologije prispevek analizira stališča študentov prvega letnika razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in Univerze v Beogradu do tega, kdo je po njihovem mnenju najbolj odgovoren za učenje in poučevanje ranljivih otrok, kdo naj nudi dodatno pomoč ranljivim otrokom in kateri so dejavniki, ki po mnenju študentov najbolj vplivajo na učne težave teh učencev. Rezultati kažejo, da so po mnenju študentov iz obeh fakultet učitelji in starši najbolj odgovorni za doseganje učnega uspeha ranljivih učencev in da so oni tisti, ki so najbolj odgovorni za dajanja učne pomoči ranljivim učencem. Starši in učitelji so izpostavljeni tudi kot tisti, ki močno vplivajo na učne težave učencev, pa vendar je otrokov hendikep pri tem pojmovan kot bistveno bolj pomemben dejavnik. Z vidika primerjave obeh preučevanih skupin študentov je zanimivo, da študenti iz Srbije razumejo učitelja kot najbolj odgovornega pri delu z ranljivimi učenci, medtem ko študenti iz Slovenije to vlogo dodeljujejo staršem, s čimer se zastavlja vprašanje prenašanja odgovornosti za učenje in poučevanje z učiteljev na starše. Prispevek v zaključku izpostavlja vprašanje, kakšne so lahko implikacije raziskave za programe izobraževanja učiteljev: kako oblikovati programe izobraževanja učiteljev in kako izpeljati izobraževalni proces na pedagoških fakultetah, da bo z večjo verjetnostjo pripeval k bolj inkluzivnim oblikam dela bodočih učiteljev z ranljivimi skupinami učencev.
COBISS.SI-ID: 9232201
Članek poskuša prispevati k raziskovanju doživljajskega vidika fenomena razmišljanja. Prikazana je široka paleta fenomenoloških modalnosti, ki se skrivajo za skupnim (in domačim) pojmom razmišljanje. Namen članka je tudi opozoriti na pomen sistematskega študija človekovega doživljanja in pokazati na nekatera odprta vprašanja s tega področja.
COBISS.SI-ID: 9544009
Prispevek je osnovan na empiričnih analizah, narejenih v okviru raziskave »Problemi inkluzivne obravnave vedenjsko izstopajočih, socialno in kulturno depriviligeriranih učencev in dijakov«. V prispevku smo zbrali in analizirali kvalitativne podatke, nanašajoče se na načine odzivov pedagoških delavcev na izstopajoče vedenje učencev v osnovnih šolah. Ugotovili smo, da so pedagoški delavci razvili različne modele odzivov na izstopajoče vedenje, za katerim se praviloma skrivajo težji problemi mladih. Kot najbolj uspešen model se izkaže tisti, ki splete podporno in tudi varovalno mrežo okrog takega posameznika skozi timski pristop in aktivno soustvarjalno participacijo učenca.
COBISS.SI-ID: 9446473